Črkolandija za male, Fatamorgana za večje

Vzgojna vloga gledališča je nesporna, soglašata igralka in pisateljica Maja Gal Štromar ter dramaturginja in vodja gledališke šole Talia Samanta Kobal. Koprčanki sta se konec minulega leta v publikacijah JSKD predstavili tudi kot ustvarjalki dramskih besedil za mlade.

KOPER, LJUBLJANA > Prva je z Gregorjem Gečem ustvarila Črkolandijo, pravljico, dramsko besedilo za otroke in priročnik v lični slikanici, drugi pa so v zbirko petih dramskih besedil, poimenovani Petka!, uvrstili mladinsko dramo Fatamorgana.

Maja Gal Štromar je uspešno predstavo Črkolandija s soigralcem Gregorjem Gečem ustvarila pred sedmimi leti. “Po uspešnih gostovanjih in predvsem po večletnem sodelovanju z JSKD v vlogi selektorice in zunanje strokovne sodelavke za mladinska in otroška gledališča sem ugotovila, da na tem področju primanjkuje literature, smernic, izobraževanj. Primanjkuje tako dramskih besedil kot tudi gledaliških priročnikov,” pojasnjuje Maja Gal Štromar. Tudi na podlagi številnih izkušenj je pripravila celostno knjigo, obogateno s prikupnimi ilustracijami Matjaža Dekleve, ki ni namenjena zgolj gledališčnikom: “Namenjena je tako profesorjem slovenskega jezika, glasbenega pouka (songe oziroma glasbeno abecedo je uglasbil Andrej Žibert), kot tudi otrokom, ki bi se radi igrali gledališče, pa tudi odraslim, torej mentorjem, ki vodijo uprizoritvene dejavnosti v šolah in vrtcih.”

Opolnomočiti otrokov potencial

Predstava Črkolandija je didaktična, ki želi tako opismenjevati kakor osveščati. “Njen namen je opolnomočenje otrokovega potenciala. Ustvarjalnost je odprto polje, a ne moremo se je naučiti. Lahko samo usmerjamo, navdihujemo, spodbujamo in provociramo k prebujanju. Seveda pa si ne moremo delati iluzij, da je knjiga dovolj. Pedagogi bi morali imeti več priložnosti za boljše izobraževanje v tej smeri. Ponekod se tega zavedajo in vesela sem, ko me povabijo, da vodim delavnice na to temo,” pravi ustvarjalka, ki ugotavlja, da sta otroško gledališče in gledališče za otroke pri nas solidno razvita, tako ljubiteljsko kot tudi profesionalno. “Gledališče je dober poligon pri vzgoji. Vsaka ustvarjalna dejavnost - umetnost je kanal, pot individuacije posameznika,” pravi Gal Štromarjeva, ki ostro nasprotuje podcenjevanju dela z otroki.

“Moram biti nekoliko kritična do tistih, ki menijo, da je delo za otroke in z otroki španska vas, popoldanska obrt za polnjene žepov. Ti največkrat na otroke gledajo kot na nezahtevno občinstvo, ki bo pogoltnilo čisto vsako ponujeno aboto. Take nekakovostne solate v obliki otroških predstavic ali bolje anemičnih animacij, delavnic in izobraževanj, ki nimajo strokovne podlage, je zadnje čase na tržišču veliko, bi rekla preveč. Zato apeliram na organizatorje abonmajev po teatrih, pa tudi na šolnike in vzgojitelje - odkupujejo marsikaj, v ospredju pa je cena, ne kakovost - da se ozavestijo, kam oziroma h komu dejansko pošiljajo svoje otroke. To so dolgoročne naložbe. Ti otroci bodo nekoč vodili to družbo. In korekcije za nazaj ne delujejo oziroma delujejo zelo težko.”

Mladi potrebujejo kapitana

Z otroki veliko dela tudi dramaturginja Samanta Kobal, ki za Gledališče Koper izvaja Učne ure o gledališču in poklicih v njem, namenjene osnovnošolski populaciji, kot avtorica gledaliških strani in glavna urednica sooblikuje časopis za otroke Svetilnik, v Kopru pa vodi tudi Gajblo, hišo ustvarjalnih zgodb in gledališko šolo Talia.

V zbirko Petka! so uvrstili njeno dramsko igro za mladostnike Fatamorgana, ki so jo na natečaju JSKD izbrali med 42 prispelimi deli. “Otrokom med 12. in 16. letom je namenjeno malo gledaliških besedil pa tudi uprizoritev. To so leta, ko otroci niso več otroci in so že malo mladostniki, a se jim po glavi še pletejo otroške stvari. Niso še odrasli, a bi radi bili, vendar vsega tega odraslega sveta še ne razumejo. To, da bi jim odrasli prisluhnili, pa večinoma nikomur ne pade na pamet. Njihov svet je zelo kaotičen in prav zaradi tega specifičen in po svoje zelo urejen in logičen. Ni reda brez kaosa in obratno. Hitro se v nečemu najdejo in hitro se od nečesa oddaljijo. Stalnice ne obstajajo, nenehno jih premetava, so kot na razburkanem morju,” pravi Samanta Kobal in poudari, da morajo biti odrasli v njihovi družbi svojevrstni kapitani, ki so primorani nenehno prilagajati se vsem omenjenim spremembam.

Resničnost vs. virtualnost

In življenje mladostnikov je tudi vsebina njene Fatamorgane. “V ospredju so trije mladostniki - eden polnoleten, dva skoraj polnoletna. Prijatelja iz otroštva in prijateljica, skrivna simpatija in fiktivna oseba. Beseda teče o resničnem ter o virtualnem svetu, v katerega se potopimo prek računalnika. Eden od fantov uživa v pogovorih 'v živo', v pogledih, dotikih, v besedah. Drugi se je izoliral od resničnega sveta, prijavljen je na vseh možnih socialnih omrežjih, najbolj pa ga zabava, da po spletnih straneh, namenjenih iskanju zmenkov, išče različne izzive. Pod lažnim imenom seveda. In to je srž njune debate. Kaj je resničnejše; tisto, kar je tukaj in zdaj in kar lahko primemo ali tisto, kar nam ponuja virtualni svet. Kje je meja? Kje so pasti? Kaj ponuja več užitka? Kje je ljubezen resničnejša? In v katerem od svetov človek živi resničnejše življenje?” vsebino povzame Kobalova. Sporočilo drame pa ni odgovor, temveč vprašanje - kam nas pelje vsa ta odtujenost od otipljivega sveta, v katerem današnja mladina skorajda ne deluje več polnokrvno?

Izkušenj z mladostniki ima Kobalova precej - ni jih namreč malo, ki so v gledališko šolo Talia prišli kot otroci in se zdaj k njim vračajo. “Drži, k nam se vračajo mladostniki, ki so bili z nami do pubertete, jo uspešno prejadrali in zdaj, že skoraj odrasli, prihajajo nazaj z željo po vnovičnem gledališkem ustvarjanju. Od njih sem se v devetih letih delovanja gledališke šole veliko naučila. No, kdo je tu učitelj, se kdaj vprašam,” se pošali sogovornica, ki je prepričana, da je gledališko udejstvovanje odličen socialni, družabni in pedagoški moment za vsakega mladostnika.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---