Abraham s kitaro

Medtem ko zabavo ob petdesetem rojstnem dnevu večina izkoristi za brezmejno veseljačenje, se je Darko Grgič iz Dvorov pri Movražu odločil, da jo oplemeniti še s svojo ustvarjalnostjo.

KOPER>Grgič, po poklicu ekonomist, direktor hotelske družbe Luka Koper Pristan, se je že kot otrok družil tako s klarinetom kakor s kitaro - v igranju prvega se je mojstril pod mentorstvom Darija Pobege, kitarske strune pa je spoznaval kot samouk.

Ob letošnjem slavljenju abrahama je dolgoletno ljubiteljsko pisanje pesmi in zlaganje melodij kronal z izdajo pesniške zbirke Retro perspektiva: pa zakaj ne bi sledil svojemu srcu? in kantavtorskega albuma Retro perspektiva: vol. 1, na katerega je lahko uvrstil zgolj deset pesmi, medtem ko jih je posnel precej več. V studiu so jim končno podobo poleg kantavtorja dali producent Gaber Radojevič, basist in saksofonist Klemen Kotar, bobnar in spremljevalni pevec Tomi Purič, klaviaturist Sašo Gačnik, orgličar Matija Zelič in spremljevalna pevka Lea Sirk, pri organizaciji pa je pomagal obalni glasbeni menedžer Boris Furlan - Primitivc.

Svoje pesmi bo Grgič s tovarišijo v petek predstavil še v živo, na koncertu v kleti Vinakoper. “Vse, kar pripravljam, je neprofitno. Izvode albuma in zbirke bom razdal, na koncert pa so vabljeni moji prijatelji in svojci. Že sto jih je potrdilo prihod,” je včeraj zadovoljno pripovedoval novopečeni abrahamovec, ki želi tako sebi kakor bližnjim izročiti darilo. “Ob jubileju si želim predvsem prijetnega druženja s prijatelji. Toliko bolje, če lahko objavim še zbirko in album. Presodil sem, da so moje stvari dozorele, da je napočil njihov čas.”

Album odpre ljubezenska balada s pridihom countryja Odhajaš. Muzikanti v blues zakorakajo s pesmijo Le sreča, kaj je to, kjer Grgič pripoveduje o vsakodnevnem gnanju za srečo, medtem ko v Pismu izpoveduje hrepenenje po nečem oziroma nekom oddaljenem oziroma izgubljenem. V Belih konjih upesnjuje sanje, včasih podobne begu iz resničnosti, dejansko pa namenjene dragocenemu spoznavanju samega sebe. Zadnji voz je pesem o življenjskih križiščih, ki se nam med zrenjem na prehojeno pot nemalokrat kažejo kot usodna. Heroji pripovedujejo o večnem izmenjevanju vojne in miru ter ljubezni in sovraštva tako v svetu kakor v globinah posameznika. V Besedah Grgič izpoveduje nujo po izražanju, ki se prepleta z dvomom o moči besed.

Tri pesmi so napisane v angleščini: My own life je himna abrahamovca o izpolnjenosti svojega življenja, v Ilusion se Grgič skozi reggae hrepeneče zazre v radosti preteklih let, a se obenem zaveda pasti tovrstnega obujanja minulosti, medtem ko se v sklepni Let people spogleduje s hipijevsko glasbo in opeva svobodo, prostost in preprostost, temelje za veselje in medčloveško ljubezen.

AG

---