Pri grafiki velikokrat ne veš, kaj bo nastalo
Danilo Jejčič je eden najbolj prepoznavnih predstavnikov slovenske grafične ustvarjalnosti in geometrijske abstrakcije. V rodni Ajdovščini so mu v petek zvečer odprli retrospektivno razstavo na kar treh prizoriščih - v Pilonovi galeriji, Lokarjevi galeriji in Hiši mladih - in tako počastili tudi njegovo osemdesetletnico.
Danilo Jejčič je eden najbolj prepoznavnih predstavnikov slovenske grafične ustvarjalnosti in geometrijske abstrakcije Foto: Leo Caharija
AJDOVŠČINA > Pred tem je bila njegova pregledna razstava na ogled v eminentnem razstavišču, v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani.
Za Danila Jejčiča, ki je 23. januarja letos dopolnil 80. let, velja, da o svojem delu nerad govori, a ko se človek z njim usede, ga presenetijo natančne formulacije stavkov in misli ter tudi svojevrstna duhovitost.
Danilo Jejčič (1933) se je šolal na Šoli za umetno obrt, od leta 1954 pa na Akademiji upodabljajočih umetnosti. Diplomiral je pri prof. Gabrijelu Stupici. Po akademiji je nekaj časa poučeval, nato pa je leta 1973 postal prvi kustos in vodja takrat ustanovljene Pilonove galerije. Danes je uveljavljen grafik, ki ima za seboj vrsto raziskovanj v različnih likovnih žanrih; začel je s kolaži, nadaljeval z reliefi – skulptoslikami, izdeloval je objekte v geometrijskih oblikah - komponibile, ustalil se je v grafiki in v poznejših letih dodal medij fotografije.
> Retrospektiva pomeni pogled nazaj. Kaj vidite, ko se ozrete? Kakšni so občutki?
“Ob tem se spomnim na dogodek na smučanju v Italiji, ko so me prijatelji hecali, češ blagor meni, ker sem ob dopolnjenem 75. letu dobil brezplačno karto. Odgovoril sem jim, da bi raje imel deset let manj in karto plačal … Približno tako se počutim ob tej razstavi.”
> Kako ste izbirali dela za prikaz celega življenja?
“Imam izrazito avtoselekcijo, pri izboru sem dosleden in del, s katerimi nisem zadovoljen, ne kažem. Glede selekcije drugih pa, naj povem primer: ena od grafik, ki sedaj visi na razstavi v Lokarjevi galeriji, me s svojo barvo nikakor ni prepričala. Bila je 'celeste', jaz pa nimam rad rožnatih in 'celeste' barv, imenujem jih kombinežne barve. Torej, te grafike nisem niti signiral, obležala je v predalu, po določenem času pa sem jo potegnil iz predala, jo pogledal in si rekel, pa saj ni tako napačna. Oštevilčil sem jo, podpisal in vse potrebno, jo poslal v Novo mesto na Bienale slovenske grafike, kjer so mi jo zavrnili, na trienalu v Krakowu na Poljskem pa so izbrali prav tisto in jo reproducirali v katalogu. Želim povedati, kako relativna so merila in selekcije nasploh, a tista prva selekcija je vendarle moja.”
> Imajo barve, odtenki, odnosi med njimi pomembno vlogo v vašem življenju? Ob vstopu v razstavni prostor Pilonove galerije ste na osrednje mesto postavili Kompozicijo rdeče-zelenih elementov, ki je eno samo barvno nasprotje!
“Barve res igrajo pomembno vlogo. Včasih se je zgodilo, da sem nekje, lahko tudi na oblačilu, videl barvno kombinacijo, ki me je napeljala k temu, da sem začel razmišljati in potem delati določeno grafiko. Glede rdeče in zelene pa, to sta najbolj kontrastni barvi, čisto nasprotje barvne harmonije. A zanimivo, ko začenjam s serijo grafik, prevladuje močno poudarjen kolorit, bolj kot gre serija proti koncu, bolj so barve utišane. Marsikdaj končam s črno-belimi kombinacijami.”
> Drugi močan element vašega dela je kompozicija. Jure Mikuž v katalogu piše o skladni gradnji likovne kompozicije, ki kaže vaš nezmotljivi likovni posluh. Karkoli bi odvzeli, bi se vizualna harmonija porušila.
“Seveda, to je temelj likovnega dela, vse ostalo je pustolovščina.”
> Pustolovščina?
“Nikoli ne veš, zlasti v grafiki, kaj bo nastalo in kako bo nastalo. Tudi delo, ki me likovno zadovoljuje, velikokrat nekoliko odstopi od tistega, kar sem si zamislil na začetku.”
> Vaša sita za sitotisk so izjemno precizna ročna dela. Si danes pomagate z računalnikom?
“Računalnika nimam, imam pa računalničarja, ki to dela zame; sedem mu za hrbet in mu diham za ovratnik. Print potem nekaj časa gledam v ateljeju in ugotavljam, kaj bi bilo treba spremeniti, popraviti. S popravki grem spet do njega. Nekatere grafike nastanejo v prvem zamahu, nekaterim kaj popravim še v samem tisku. Vedno sem namreč prisoten pri tisku, kjer se da še kaj spremeniti, zlasti z barvnimi odtenki. Danes računalniki omogočajo, da se forme računalniško generirajo, a sam se tega nisem nikoli posluževal. Pri ciklu Alfa in omega sem celo izdelal lesene modelčke, jih namestil, primerno osvetlil in fotografiral, potem pa sliko prenesel na računalnik in jo zmontiral.”
> Nemogoče ... tudi kroge, ki so na pločevinasti zmečkanini? Tisti krogi so v bistvu iz lesa?
(Gre v atelje in kot dokaz prinese lesene kroge z vrezom po sredini) “Poglejte, tega, da se rumena reflektira v sosednji rdeči, se ne da doseči z računalnikom. Teh fines, pravzaprav odstopanj, se na tak način ne da narediti z računalnikom.”
“Po naravi sem perfekcionist, poteza pa je improvizacija. Po naravi mi ne ustreza, zdi se mi, da mi uhaja iz rok, da ne bi imel kontrole nad njo.”
> A vse te natančne geometrijske forme s finesami potem postavite v jukstapozocijo z naključnimi zmečkaninami. Zakaj takšno nasprotje?
“V geometrijski abstrakciji sem vztrajal desetletja, čeprav sem že od vsega začetka vedel, da je to ostro zamejen prostor. A potem sem začel iskati neko novo varianto, začel sem iskati, kako bi iz tega prišel ven. Nisem mogel kar odsekati, so me pa začeli privlačiti sprešani kubusi pločevine, avtomobilska pločevina na odpadu. Na to barvno zmečkanino sem z računalnikom projiciral geometrijski lik, to je bil prvi korak; potem sem geometrijske like nadomestil z geometrijskimi telesi. Tako je nastal velik kontrast med telesi, ki plastično izstopajo iz ozadja in vzpostavljajo novo dimenzijo, napetost, kontrast, to je čista kristalinična forma napram brezobličnosti.”
> Na razstavi v Pilonovi galeriji so na ogled čudoviti kolaži iz šestdesetih let. Svobodna poteza, ki je znak osebne prisotnosti, potem izgine iz vašega opusa. Kako to?
“Ja, to so majhni formati, ki sem jih delal v majhni sobi, kajti ateljeja še nisem imel. Leta 1965 pa smo začeli z adaptacijo, gradnjo ateljeja, ki je trajala celih pet let. Pet let nisem nič ustvarjal in ko sem po petih letih spet začel, tedaj v novem ateljeju, sem videl, da se je na likovni sceni toliko novega zgodilo, da nisem mogel nadaljevati tam, kjer sem nehal. Začel sem z reliefi in tridimenzionalnimi deli, a težko bi rekel, kje sem dobil spodbudo za to. Če bi nadaljeval tam, kjer sem nehal, bi najbrž šel nekako v smeri Emerika Bernarda.”
> In poteza?
“Je ni. A če jo pogrešam? Niti ne. Po naravi sem perfekcionist, poteza pa je improvizacija. Po naravi mi ne ustreza, zdi se mi, da mi uhaja iz rok, da ne bi imel kontrole nad njo.”
> S katero razstavo so vas doslej najbolj počastili?
“Ko so mi 1975 leta sprejeli prvi dve grafiki na ljubljanski grafični bienale. Eno od tistih dveh mi je odkupila kongresna knjižnica iz Washingtona.”
> Kaj ta hip ustvarjate?
“Za retrospektivno razstavo je bilo potrebno restavrirati marsikatero delo, tako da sem se ukvarjal pretežno s tem. V ateljeju me čaka material za novo grafiko in zadnje čase, ko kakšno naredim, rečem, glejte, to je moja zadnja grafika.” KLAVDIJA FIGELJ