Preživeli si želijo še več koncev sveta

Prvo srečanje preživelih konca sveta z duom Silence in simfoniki RTV Slovenija, je vzbudilo željo, da bi bilo koncev sveta več. Srečanj tudi.

LJUBLJANA > Kdor je mislil, da (po mnenju številnih) koncerta leta 2012, na katerem sta Boris Benko in Primož Hladnik prvič nastopila s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, ni mogoče ponoviti, je v ponedeljek zamudil enega tistih, ki se bodo konec leta 2014 pojavili na seznamih z opazko: nepozabno. Zgodila se je domala repriza Koncerta ob koncu sveta, na katerem sta predstavljala ploščo Musical Accompaniment for the End of the World ter pesmi za dva klavirja in obzirne sintesizerje prvič nadgradila z lastnimi obzirnimi aranžmaji za simfonike pod vodstvom dirigenta Tomislava Fačinija. “Princip je isti, vse ostalo so nianse,” bi dejal Balašević, in čeprav imajo Silence vernike, ki bi šli na koncert (podobno kakor Balaševićevi) ne glede na repertoar, se je prav v niansah skrival dodaten čar.

Najnovejše skladbe so vnovič zazvenele v vrstnem redu, kakršnega najdemo na plošči. Znova se je orkester pridružil Benku in Hladniku ter pianistu Igorju Vičentiću predvsem kot četrti (izvrstni!) član priložnostnega kvarteta.Med skladbo Naïf je na oder v sproščenem “tip-tapu” priplesal Mitja Popovski, skrit za zaščitno plinsko masko, svojevrstnim simbolom srečanja preživelih, za dodatno nelagodje pa so med Silver Bloom poskrbeli štirje ljudje-miši (člani Beton Ltd), ki so prav po brechtovsko zbodle tisti del občinstva, ki se je tam znašlo po zaslugi sponzorja (KD Group). Poslastici sta bili rariteti v slovenščini: Vihar, Vihar, uglasbitev Kosovelove pesmi, in Kraljestvo mačjih oči s prvenca Ma non troppo (1997).

Neskončni aplavz, ki je zakrivil še klasiko Fever in eno najzanesljiveje interpretiranih skladb z zadnje plošče, Hart of darkness, je bil gotovo namenjen tudi primorskemu dvojcu Izland. Ta je z makro organskimi vizualijami tudi tokrat slušni užitek nadgradil z vidnim.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---