Preteklost v skupni rabi
Carpacciev trg se je minuli petek in soboto zdel kot otok, plavajoč v času. Area in Inti-Illimani, vsak po svoje kultna in prelomna benda, ki imata za seboj več kot štiri desetletja glasbenih kilometrov, sta oder festivala Folkest spremenila v glasbeni časovni stroj, v katerem sta se tu in zdaj prelivala v nekoč.
KOPER
> Tako italijanska Area, ki je postala prepoznavna po svojem progresivnem zvoku, v katerem so se v eksperimentu bratili rock, jazz, elektronika, in angažiranih besedilih, kot tudi čilska folk skupina Inti Illimani, sta glasbeno pot začeli v 70. letih ter že takrat postali prepoznavni.
Kje si bil 25. maja 1978?
Area ima v spominu Koprčanov, ki so bili konec 70. let gimnazijci in študentje, poseben kotiček. Bend, ki ga je leta 1972 ustanovil karizmatični pevec Demitrio Stratos, je 25. maja 1978 nastopil na Titovem trgu. Koncert, ki ga je organiziral Mladinski kulturni center in na katerem so poleg avantgardne italijanske skupine nastopili še Buldožer in Pankrti, je obveljal za zgodovinskega. Še več: v kolektivnem spominu generacije ima še vedno poseben, domala kulten status. In minuli petek je bilo na Carpaccievem trgu veliko tistih, ki so dan mladosti pred 35 leti bili tam - na Tistem koncertu. Zdelo se je, da z velikim vznemirjenjem pričakujejo, da se bodo na oder povzpeli basist Ares Tavolazzi, kitarist Paolo Tofani in klaviaturist Patrizio Fariselli ter bobnar Walter Paoli.
Areaje namreč po Stratosovi smrti leta 1979 delovala do leta 1986, se ponovno sešla 1993, obstajala sedem let in potem za devet let utihnila. Leta 2009 so se Tavolazzi, Fariselli, Tofani z nekaj drugimi glasbeniki spet “sestavili” za koncert, posvečen 30. obletnici smrti njihovega pevskega tovariša. Koprskemu občinstvu so v dobri uri in pol ponudili vrsto svojih “največjih”: Arbeit Macht Frei s prve plošče, Cometta Rossa, pa Gerontocrazio, La Mela di Odessa, Nervi scoperti ... in prepričali, da v njihovem primeru res ne moremo pisati o vrnitvi oziroma obuditvi skupine, vsaj ne v nostalgičnem smislu. Fantje se še vedno potapljajo v globine glasbenih svetov, jih med seboj mešajo, preizkušajo in raziskujejo. Njihov pogled ni obstal v času, v njihovem ustvarjanju ne gre za manierizem ne za konzerviranje izraza: ostali so mu zvesti, a so si dovolili spreminjati se. V njihovem današnjem zvoku je tako odjek sprememb zadnjih štirih desetletij, v njem je slišati tudi sledi samostojnih glasbenih poti posameznih članov. In zdi se, da je preteklost le medij, prek katerega zrejo v prihodnost.
Praznik upanja
Ko rečemo Inti Illimani, je prva misel Čile leta 1973, vojaški udar generala Augusta Pinocheta, uboj socialističnega predsednika Salvadorja Allendeja. In seveda njihova uporniška, revolucionarna, osvobodilna pesem, ki je pri Čilencih v izgnanstvu in doma in pri vseh svobodoljubnih ljudeh ohranjala upanje na svobodo in demokracijo v Latinski Ameriki: pesmi Venceremos, El Pueblo unido jamas Sera Vencido, Cancion del Poder Popular.
Kdor je na sledi teh spominov prišel na sobotni koncert, je bil morebiti nekoliko razočaran, saj ni slišal legendarnih revolucionarnih pesmi z začetka sedemdesetih. A to je tako, kot če bi na koncertu Rolling Stonesov hotel na vsak način slišati njihovo Satisfaction. S to razliko, da je sestava Stonesov v petdesetih letih ostala skoraj nespremenjena, medtem, ko se je jedro skupine Inti Illimani v štiridesetih letih temeljito prenovilo in pomladilo. In v teh štiridesetih letih so Inti Illimani neprestano ustvarjali, se prenavljali in izdali skoraj toliko plošč, kolikor je let v njihovi biografiji.
Ali, kot je na koncertu v Kopru dejal Jorge Coulón, eden od dveh še preostalih članov legendarne prve zasedbe Inti Illimani: “Med občinstvom vidim kar precej sivih glav. Mogoče ste prišli po sledi spominov. A mi pojemo v sedanjosti in za prihodnost.” Torej Inti Illimani z glasbo, ki korenine poganja globoko v latinskoameriški glasbeni tradiciji, se iz nje napaja, in daje glas skoraj utišanim zvokom andskih ljudstev, indiosom, a ki je hkrati z vsem srcem še vedno v prvih bojnih vrstah proti novemu svetovnemu kolonializmu, proti novim neoliberalnim gospodarjem.
“Z našo pesmijo ponujamo alternativo novemu individualizmu in sebičnosti; nasprotujemo temu, da nas spreminjajo v divjake, v navadne številke,” je v kratki pavzi med eno in drugo pesmijo dejal Coulón. “A mi se zavedamo, da je edina prava pot v solidarnosti, v skupnosti.”
Ko so prepevali o trpljenju in veselju preprostega, zatiranega andskega ljudstva, so prepevali o življenju in upanju vseh nas. Glasbeno so se sprehodili čez celotno verigo Andov, od Mehike (La Peneteca, Malagueña) Venezuele (Allá viene un corazón), čez Perú in Bolivijo (Señora Chichera, El Tinku) do domačega Čila (La fiesta de la Tirana, El Aparecido), prav na koncu pa so v drugi ponovitvi publiko dvignili na noge z La fiesta de san Benito iz leta 1973. Svojevrsten je bil tudi poklon Italiji, kjer so po državnem udaru v Čilu našli politično zatočišče, in kjer so ustvarjali do leta 1988: zaigrali so Buonanotte fiorellino Francesca de Gregorija in Tarantello Roberta de Simoneja. MI, ŠR