Prespati med knjigami je magija
“Razburljivo bo!” je bil navdušen osemletni Matti, ki se je v pionirskem oddelku Osrednje knjižnice Srečka Vilharja odločil prespati noč. V času, ko po nekaterih raziskavah v nasprotju z vse večjo knjižno ponudbo bere vse manj mladih, so se v koprski knjižnici odločili otrokom približati knjige in branje nekoliko drugače, s projektom Noč v knjižnici.
Foto: Maja Pertič Gombač
KOPER> Tako se je za nekatere otroke in njihove starše teden, tradicionalno posvečen knjigam, začel nekoliko prej - z razburljivo dogodivščino, ki bi jo vsi - tako so zatrjevali v soboto zjutraj - z veseljem ponovili.
Ni ga bilo otroka, ki v petek zvečer o pobudi koprske knjižnice ne bi govoril v superlativih. Poleg branja pravljic so si ogledali film o čebelah, izdelovali panjske končnice, zaigrali čebeljo igro vlog in si celo izdelali spominsko majico.
Osemletna Eva Vrabec nam je med risanjem panjske končnice povedala, da rada bere. “V vsaki knjigi se zgodi kaj drugega, včasih me zgodba tako zabava, da se na glas zasmejim,” je zatrdila in pristavila, da ima najraje Umazanega Bertija in Grozljivo družino. Tudi sošolka Lana Jagodnik pogosto hodi v šolsko knjižnico: “Na začetku, ko sem se šele učila, je bilo branje naporno, a zdaj ni več.”Matija Dokič rad prisluhne staršem, ki pred spanjem berejo mlajšemu bratcu in sestrici: “Rad berem pravljice, saj se tudi iz pravljic veliko naučimo.” Drugošolec Adam Lovrenčak Mikašinovič rad bere zabavne knjige: “Branje je pomembno, da ti ni dolgčas.”Tudi Nik Kramar rad bere zlasti, ko se dolgočasi, sicer je raje na zraku. Njegov sošolec Luka Baričevič pa; “Rad berem, ker izvem za reči, o katerih še nisem slišal, in grem lahko z branjem v drug svet.” Bora Parovela navdušujejo stripi. “Všeč so mi tisti za velike, kjer se bojujejo bojevniki,” zatrjuje, in doda: “Če bom bral veliko italijanskih knjig, se bom naučil italijansko.”
Približati branje
Vodja oddelka za mlade bralce Nives Andrič pripoveduje, da so do zamisli za Noč v knjižnici prišli na podlagi pripovedovanj mame dveh otrok, ki obiskujejo vrtec na Škofijah, kjer malčki uživajo, ko lahko kdaj tamkaj prenočijo. Tovrstne možnosti so sicer, denimo, v ljubljanskih vrtcih že utečene, v knjižnicah pa se jih po pripovedovanju Andričeve lotevajo zlasti nekatere šolske knjižnice, splošne knjižnice pa bolj redko. “Takih projektov se večina knjižnic loteva ob 2. aprilu, v počastitev Andersena, tudi na Hrvaškem. Mi smo si zastavili nekoliko zahtevnejši projekt, ker smo ga zasnovali tematsko, zato smo potrebovali precej priprav in kar nekaj odrekanja, saj smo ob tem morali opravljati tudi siceršnje delo,” pojasnjuje sogovornica, ki si želi, da bi s projektom še bolj približali knjigo otrokom. Bibliotekarka Urška Bonin je zasnovala program, ki so ga tematsko povezovale čebele, pri čemer so otrokom želeli ponuditi čim bolj pestro paleto dejavnosti, ne zgolj branja.
“Otroci so različni, nekateri so zelo naravnani na televizijo in računalnik, in si pri nas sposojajo zlasti risanke, drugi pa so že dobri in zahtevni bralci, zato se moramo potruditi, da jim najdemo kakovostno branje,” pravi Boninova in dodaja, da je akcija usmerjena predvsem v stik s knjižnico: “Otroci, ki jim bo ta dogodivščina ostala v lepem spominu, bodo najbrž tudi knjižnico večkrat in raje obiskovali.” Ugotavlja, da imamo danes veliko produkcijo knjig, ki pa ni pogojena s kakovostjo: “Veliko slikanic je zelo lepih, vsebina pa ni na visoki ravni, zato je besedišče siromašno.” Vloga knjižničarjev je tako pomoč pri izbiri kakovostne literature, starši pa si morajo za spodbujanje otrok k branju predvsem vzeti čas: “Zlasti na začetku, ko otrok šele osvaja branje, je vloga staršev zelo pomembna - ni dovolj zgolj spodbujanje, ampak morajo pri branju biti prisotni. Po drugi strani je pomemben tudi zgled - otrok mora videti, da tudi starši berejo. Starši, ki raje kot, da bi brali, gledajo televizijo, niso ravno zgled.”
Pridemo še!
V to so prepričani tudi mnogi starši, ki so prišli v soboto zjutraj po svoje navdušene otroke; mladi bralci so drug za drugim zatrjevali, da bi izkušnjo še ponovili. Matti bi celo v knjižnici spal ves mesec. Asijinia mama Fulvia pove, da je deklici brala že od malih nog, tako da je hčerka pri osmih letih že prava bralka. “Zamisel je krasna, a res je na koncu vse odvisno od nas, staršev,” pravi Dori Zafred, mama Luke Baričeviča. Manuelin oče Marco Sau pa: “Pomembno je, da se druži in se svetu knjig približuje tako z igranjem in delavnicami kot z branjem. Danes podatke iščemo na spletu, a vzeti v roke staro, prašno knjigo, je nekaj drugega. Zdi se, da smo mi živeli bolje - ni bilo tehnologije, a če si se želel družiti, si šel na ulico, ne v trgovski center. Pa še to: marsikdaj sem med študijem zaspal ob branju knjig , a to, da so v knjižnici prespali vso noč, je res nekaj magičnega.” Evina mama Suzana Zornada Vrabec je nad akcijo navdušena: “Eva je velika bralka, ker smo skupaj brali že od malih nog. Starši smo imeli včeraj tudi predavanje, na katerem je knjižničarka lepo povedala: ne spravljajmo otroke v stres z nujnimi desetminutnimi branji, ko se otrok šele spoznava z besedilom. Ampak skupaj uživajmo v branju. S tem, ko starši beremo s skupaj z otroki, jim pomagamo.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ