Presegli smo mit, da je uničeval zgodnja dela

V sredo zvečer so na gradu Dobrovo predstavili Videnja, monografijo o Zoranu Mušiču, v kateri so zbrani zapisi 22 uglednih tujih in domačih poznavalcev in likovnih ekspertov. Zapisi so nastali ob Mušičevem simpoziju leta 2009.

O knjigi, ki jo je izdala SAZU, so govorili njeni ustvarjalci: Alenka Puhar, Niko Grafenauer, Peter Skalar, Milček Komelj ter Gojko Zupan, ki smo mu po predstavitvi zastavili nekaj vprašanj.

>Če bi bil Mušič danes tu, bi najbrž šel smučat, ste dejali na novinarski konferenci ob predstavitvi Videnj. Kaj ste želeli s tem povedati?

“Da moramo paziti, da iz Mušiča ne delamo ikone, ampak ga obdržimo v realnih, človeških okvirih. V mladih letih je bil tudi dober športnik, gozdovnik, odličen smučar, njegov brat pa je bil celo kandidat za jugoslovansko smučarko reprezentanco za olimpijske igre. Gre za to, da ga profaniziramo.”

> O Mušiču so bile napisane res številne knjige, kaj izjemnega prinaša monografija, ki ste jo danes predstavili?

“Ko prebiraš stotine Mušičevih katalogov, nenadoma ugotoviš, da se tematika in besedila istih avtorjev več ali manj ponavljajo. Ko pa je bil leta 2009 simpozij v Ljubljani, smo bili presenečeni, koliko je znal vsak od predavateljev najti v Mušiču samem in kako sveže so bile misli. Tu mislim na teoretična izhodišča Jožefa Muhoviča, pa notranja občutenja likovnosti, ki jih podaja Emerik Bernard. V knjigi je tudi paleta pesniških interpretacij, pa zgodovinskih in tistih interpretacij, ki vidijo dlje. To so teksti Tomaža Brejca, Andreja Medveda, Emerika Bernarda in dragoceni spominski utrinki likovnikov, iz katerih se razvijejo prave etnološke študije nekih časov in krajev ali izjemni filozofski eseji, denimo Borisa Podrecce. Ravno v tem je izjemnost izjemnih likovnikov, saj lahko vzbudijo nove perspektive razmišljanj o človeku, o katerem smo mislili, da že vse vemo, pa ni tako.”

> Najbrž tudi Mušič sam kot velik umetnik ponuja vse te plasti, kaj?

“Da, ali kot je dejal Milček Komelj, nekateri umetniki pacajo z barvo in ne izrazijo veliko, a pri Mušiču je lahko le senca pege na praznem platnu, pa je to vsa melodija.Do izraza pridejo globoka videnja, ki jih lahko pokaže le zrel umetnik, ki se ne boji ne realnosti izraza ne čistosti podobe, ne boji se kritikov ne življenja, je sproščen in le tako lahko pelje naprej.Tomaž Brejc celo piše, da se Mušič z gledanjem nazaj pomika naprej: v svojih slikah poseže po motivih Altamire, po vzhodnjaških zenovskih elementih, natančno sledi zagrebški slikarski šoli in tudi najnovejšim trendom. Mušič je bil že pred vojno seznanjen z deli Georga Grosza, poznal je eksperimente Černigoja in bil prijatelj Ferda Delaka. Ampak držal je svojo linijo, stopal premišljeno skozi svet in skozi likovnost sveta. On ni kot Černigoj, ki je šel naprej kot vihar in ni slikar ljudskih množic kot nekdaj Picasso. Če se izrazim z barokom, on je Vermeer in ne Rubens, torej slikar, o katerem se ljudje, ki so degustatorji najboljšega, usedejo in uživajo.”

> Dejali ste, da to ni konec zgodbe, ampak šele začetek. Kaj vas torej še čaka?

“Še vedno je nedostopen arhiv, ki je pri vdovi Idi, in velik del arhiva, ki ga je Mušič sam dal nekim likovnim kritikom, ki naj bi naredili katalog raisonné. To gradivo čaka, ker se ne dediči ne lastniki niso oglasili, kdaj bo gradivo dostopno. Jaz sem skladišče tega gradiva videl, gre za več desetin kartonastih škatel in samo upam, da ga bodo čim prej dali znanstvenikom na razpolago. Sicer bodo še vedno prihajale na dan polovične zgodbe, ki zapolnjujejo praznine v njegovem življenjepisu, bodisi glede njegovega življenja v kraljevini Jugoslaviji, nekaterih detajlov v Španiji, kaj se je dogajalo z njegovimi zapiski, dnevniki ... A če nič drugega, smo presegli mit, ki pravi, da je uničil vse, kar je bilo zgodnjega. Našli smo namreč nekaj stotin njegovih zgodnjih del in pokazalo se je, da je uničil, kar je bilo slabšega; da je pa natančno vedel, da so tudi nekatere faze zgodnjih del izjemno kvalitetne.”

> Zakaj se je tako zameril komunistični oblasti, da so ga že od leta 1941 obtoževali vsega mogočega, od tega, da je bil z italijansko štipendijo v Rimu, do tega, da je bil angleški agent, četnik ...

“Doživel je tisto, kar je doživela večina izstopajočih, kritičnih intelektualcev. Je pa še nekaj, kar bo najbrž ostalo za vedno skrito; to so notranje zamere med posameznimi ustvarjalci. Mušič je namreč izstopal s svojo kakovostjo in s kakšno pikro pripombo.”

> V monografiji je tudi poglavje, v katerem Ivo Jevnikar natančno opiše okoliščine Mušičeve aretacije v Benetkah jeseni 1944. Je sedaj slika jasnejša?

“Sedaj vemo, razen natančnega datuma aretacije, vse posamezne faze. Jevnikar je Mušičevo aretacijo prefinjeno umestil v splošni kontekst Zimmerjevih aretacij. (Fritz Zimmer je bil gestapovec, op. a.), prej pa smo imeli v zvezi z aretacijo več variant. A Mušič je v to padel bolj slučajno kot ne, je pa bil na strani rezistence. Zgodba gre nato do tržaške Rižarne, od koder se je Mušič čudežno rešil in se potem iz enega predprostora smrti preseli v drugi predprostor smrti, v Dachau.”

> Tu, na gradu Dobrovo, je pravzaprav edina stalna zbirka Mušičevih del, poslikal pa je tudi nekatere cerkve v bližini, v Gradnem, skupaj s Černigojem v Drežnici in na Grahovem ob Bači. Jih znamo ceniti?

“Zbirka na Dobrovem je nekaj izjemnega in tega se premalo zavedamo. Slovenci smo po svetu znani po grafiki, imamo bogato tradicijo. Glede cerkva pa gre za lokalne zanimivosti, ki likovno niso izstopajoče, so pa nekaj izjemnega v kontekstu njegovega tukajšnjega bivanja pri družini Gradnik, pa pri stari mami in v kontekstu današnjega spoznavanja realnosti nekega sveta v preteklem stoletju. Kajti sicer ne bomo razumeli meje in tega, da branilci zahodne meje niso več cariniki, ampak kulturniki. Spacal v Štanjelu, Černigoj v Lipici, Debenjak v Kanalu, Mušič na Dobrovem. Ne moremo konkurirati ne Passarianu ne Benetkam z velikimi razstavami, lahko pa z intimnimi, prefinjenimi, butičnimi zadevami pokažemo svetu, da smo tukaj.”

KLAVDIJA FIGELJ

---