Predigra brez vrhunca

Peter Jackson je v drugem delu trilogije Hobit: Smaugova pušča moral precej brskati po svoji domišljiji. Ohranil je le ogrodje zgodbe J.R. Tolkiena Hobit ali Tja in spet nazaj: škratjo avanturo do njihove pradomovine Erbor in osvojitvijo Samotne gore. Vse ostalo je spektakularno “polnilo” v 160 minut dolgem filmu.

Peter Jackson je sinonim za filmske franšize in v nebo vpijoče dobičke. Zato je vsakršno spraševanje o smotrnosti raztegovanja Tolkienovega Hobita, ki se v knjigi sicer razprostira na skromnih 280 straneh, v skorajda deveturni filmski spektakel (prihodnje leto se nam obeta še sklepni del) popolnoma odveč. Posel je pač posel, hvaležno sredstvo generiranja silnih denarcev pa so prav filmske trilogije in nadaljevanja.

Hobit: Samugova pušča, The Hobbit: The Desolation of Smaug, ZDA, Nova Zelandija, 2013. Režija: Peter Jackson. Scenarij: Peter Jackson, Fran Walsh, Philippa Boyens, Guillermo del Toro. Igrajo: Ian McKellen, Martin Freeman, Richard Armitage, Benedict Cumberbatch ... Dolžina: 161 minut.

Jackson je s scenaristično ekipo, v kateri je tudi Guillermo Del Toro (Favnov labirint), škratjo avanturo skozi temne meandre Mrkolesja med drugim popestril s pajki velikani, gozdnimi vilini (vključno z ljubezenskim zapletom med škratom in vilinko) ter s “solo preiskavo” Gandalfa, ki se iz oči v oči sooči s Sauronom. Vsepovsod po Mrkolesju mrgolijo grozljivi orki, za nekaj časa si škrati opomorejo pri menjokožcu Beornu in v Jezernem mestu, prispejo pa seveda tudi do Samotne gore, kjer jih čaka zlovešči zmaj Smaug in ultimativni spopad. Na slednjega pa bo treba - kajpada - počakati do tretjega dela.

Kljub temu, da si je Jackson dovolil kar nekaj svobode pri krojenju filmske zgodbe Hobit, Tolkienovi častilci ne bodo pretirano negodovali. Zgodbo Gospodarja prstanov, ki se dogaja šestdeset let po škratji avanturi, je spretno prepletel z zgodbo Hobita. V dogajanje je vnesel tudi kar nekaj humorja, za katerega poskrbijo iskrivi škrati. Zelo okorno pa je Jackson izpeljal ljubezenski zaplet, saj deluje preveč vsiljeno. Producentska ekipa kot že poprej ni varčevala pri spektakularnih vizualnih učinkih, bogati kostumografiji in sapo jemajočih pejsažih, tako digitalnih kot tistih realnih, posnetih v Novi Zelandiji.

Prav zaradi osupljivih vizualij (tudi neljubitelji 3D filmske tehnologije ne bodo prav nič prikrajšani z 2D inačico) je 160 minut dokaj zlahka prebavljivih.

BILJANA PAVLOVIĆ


Najbolj brano