Prebijal je frontalno
Kultura
18. 10. 2012, 11.33
, posodobljeno: 30. 10. 2017, 20.28
V torek so se na Biškutu zbrali prijatelji in sorodniki slikarja Slavka Furlana in javnosti sporočili, da se je začela “mobilizacija”. Zbirajo, dokumentirajo se njegova dela. Uporabljajo različna sredstva, tudi socialno omrežje facebook, kjer ima Slavc, ki si tam nikoli ni ustvaril profila, trenutno 29.000 klikov. V soboto bo minilo pet let od njegove smrti.
Cvetka Furlan, mama Slavka Furlana, Bojan Maraž, Pavla Jarc, direktorica novogoriškega Kulturnega doma, Igor Komel, direktor goriškega Kulturnega doma Foto: Klavdija Figelj
ŠEMPETER>> Zelo redko se zgodi, da se aktivira civilna iniciativa in se postavi za določenega umetnika. Tokrat se je - pobudo je zasejal oblikovalec Bojan Maraž, sokrajan Slavka Furlana, s katerim sta si (prvič in zadnjič) skočila v lase in potem se vzajemno ignorirala. Začelo se je, ko je Jože Dolmark, Furlanov prijatelj, Maražu pripovedoval o Slavcu, o njegovem prepoznavnem karakterju. Ko je Maraž videl Furlanove slike, je začutil, kot sam pravi, čisti antagonizem: med arogantno oficirsko držo v družbi in nežno slikarsko dušo.
Slavko Furlan (22. marec 1952 - 22. oktober 2007) je po končani srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani študiral slikarstvo na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah, kjer je diplomiral leta 1978 pri profesorju Carmelu Zottiju. Življenje je posvetil umetniškemu ustvarjanju in ostrenju duha.
Vse skupaj ga je še bolj podžgalo, ko je zadevo dal na facebook in se je že v prvih petih dneh aktiviralo precej ljudi (tri tisoč klikov), kar kaže, kakšno zanimanje velja za tega šempetrskega slikarja, ki je naokoli vandral s klobukom in kavbojskimi škornji in katerega “telesni profil” si zlahka prepoznal tudi v mraku.
Prek civilne iniciative in socialnega omrežja so začeli zbirati njegova dela, zgodbe, fotografije, informacije, podatke, rokopise, odtise in kot je povedal Maraž, začeli ugotavljati, koliko je sploh tega materiala, koliko slikarskih del je naslikal. “Jaz vem za okoli 200 platen,” pove Milovan Gulin, ki je za Furlana izdeloval okvirje za slike, govori pa se o tisočih platnih.
Zato so sodelujoči pozvali, naj ljudje, ki imajo njegova dela dovolijo, da se jih dokumentira. Ta hip akcija poteka na facebooku, odslej pa iniciativo predajajo v roke profesionalnim inštitucijam, ki bodo njegov opus tudi strokovno obdelale. Pavla Jarc, direktorica Kulturnega doma Nova Gorica je na torkovi tiskovni konferenci na Biškutu dejala, da z velikim veseljem in zanimanjem pristopa k pobudi, prav tako Igor Komel iz goriškega Kulturnega doma, večjo pregledno razstavo pa napovedujejo za leto 2015. K projektu so menda pristopile tudi Obalne galerije.
Spomnimo naj, da se je Slavko Furlan, ki je bil izjemen risar in tudi priznani grafični oblikovalec (s plakati je zaznamoval marsikatero sezono Primorskega dramskega gledališča, pa tudi ovitka za prvi plošči Buldožerjev), samostojno predstavil samo dvakrat, in sicer leta 1999 v koprski Pretorski palači in v galeriji Il Mulino v Gorici. Njegova dela so javnosti še danes na ogled v marsikaterem bifeju, baru, gostilni. Maraž je v njegov opus dodal še risbe za scenografijo, skulpturo in tekstilno oblikovanje.
“Že od malih nog je risal, neprestano je imel svinčnik v rokah, in če ni bilo papirja, je risal na škrtoc od kruha,” je o Slavku povedala njegova mama Cvetka Furlan, ki je nad pobudo ganjena in kar ne more verjeti, da se vse to dogaja. “Želim si, da bi Slavkove slike prišle v javnost in da bi videli, kaj je počel.” Povedala je, da sta Slavkov atelje in soba odprta za ogled, sama pa da bo “vratarka”.
“Bil je slikar evropskega formata,” pravi Maraž in njegova dela označi kot preboje na fronti, z opojem severnjaškega slikarstva, Goye in Benetk, z evropskimi temami, zlasti tistih od erosa, ki jih je po mediteransko znal prijeti in angažirati ob navdihu glasbe Van Morrisona, Josipe Lisac, Lynyrd Skynyrd.“A Slavc vedno nekaj podtakne. Če gledaš njegova dela, vselej najdeš nekaj, kar obrne situacijo, podtakne hudiča ali boga,” je prepričan Maraž.
Kako je s hudičem in bogom, je najbolje povedal Marko Brecelj, ki je ob Slavkovi smrti zapisal: “Dragi Slavc! Dosti nas je žalostnih, ker ne boš več nosil svojih klobukov! Tudi v revščini in zanemarjenosti si znal biti zelo eleganten. Nisi verjel v Boga, nisi se ustrašil hudiča. Poznal si zoprno pošast v sebi, ki nas je odganjala in begala. Rogal si se tudi njej.”
Kaj bi Slavc, ki ga je Jože Dolmark poetično poimenoval pittur vagante, ob vsem tem “pokretu” dejal, si lahko samo mislimo. Če bi mu šlo na živce, bi rekel: “Ližemo rit, pridemo tudi na dom!” Če bi bil dobre volje, bi morda potočil kakšno solzo? Ah, ne.
KLAVDIJA FIGELJ