Praznovanje kulture v deželi paradoksov

Živeti umetnost, pomeni presegati čas je bila vodilna misel letošnje osrednje proslave ob slovenskem kulturnem prazniku. “Slovenija se je spet znašla v položaju, ko ni sposobna preživeti svojih prebivalcev. In v takšnih razmerah bosta ogrožena tudi slovenski jezik in kultura,” čas, v katerem smo, vidi letošnji Prešernov nagrajenec, pisatelj Vladimir Kavčič.

 Foto: STA
Foto: STA

LJUBLJANA > Vladimir Kavčič je minuli petek, na predvečer kulturnega praznika, ob skladatelju in jezikoslovcu Pavletu Merkúju prejel najvišje državno priznanje s področja umetnosti.

Osrednjo državno proslavo ob kulturnem prazniku je režiral Matej Filipčič, ki je zasnoval tudi scenografijo. Slovesnost sta povezovala Maja Moll in Igor Velše, Zdravljico je interpretirala igralka Silva Čušin, prejemnica nagrade Prešernovega sklada leta 1988. Glasbeni del programa je oblikoval skladatelj Lojze Lebič, vanj pa je poleg Simfoničnega orkestra RTV Slovenija vključil tudi letošnje dobitnike nagrade Prešernovega sklada, Slovenski tolkalni projekt (StoP). Orkester in tolkalska zasedba sta nastopila pod vodstvom dirigenta En Shaa.

“Njegov skladateljski, raziskovalni in publicistični opus pomeni enega od vrhov slovenske ustvarjalnosti po drugi svetovni vojni. Nekatere njegove knjige se že uvrščajo med temeljna dela različnih strok, njegova ustvarjalnost in samozavestni nastop pa med neizbrisna znamenja slovenske kulturne navzočnosti v Trstu,”med drugim piše v utemeljitvi Prešernove nagrade Pavletu Merkúju, skladatelju in jezikoslovcu iz Trsta. A zadnje desetletje čas z njim ni bil prijazen.

“Zadnjih deset let se samo zdravim. To je zame čas trpljenja, saj ne smem več brati, skladati, delati. Smem se samo še spominjati,” je v ganljivem govoru v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma dejal Merkú in dodal, da je zadnji mesec spet garal. Odgovarjal je na nešteta vprašanja novinarjev, kar ga je sicer utrudilo, a mu tudi dalo moči: “Zaradi te nagrade, ki mi je ni bil nihče dolžen dati, se počutim spet srečnega.”

Kmalu bosta ogrožena jezik in kultura

Kulturni praznik je spodbuda za razmislek o bližnji in oddaljeni prihodnosti, meni Vladimir Kavčič, pisatelj, v čigar delihima osrednjo vlogo človek, ki se nikoli ne ukloni, četudi je usodno zaznamovan in ranjen s tako ali drugačno ideologijo. V angažiranem govoru je neprizanesljivo nastavil ogledalo današnji slovenski družbi. V njem je med drugim opozoril, da smo se Slovenci - sorazmerno majhna rodovna skupnost - skozi zgodovino ne le ohranili pri življenju, marveč tudi razvili potenciale, po katerih se lahko primerjamo z drugimi evropskimi narodi. A na višku tega razvoja, ko smo se formalno enakopravni vključili v Evropsko unijo in NATO, se je po Kavčičevem mnenju izkazalo, da razvojna logika globalizacijskih procesov ne zagotavlja več gospodarske rasti in civilizacijskega napredka, temveč celo ogroža njuno že doseženo raven. Skozi pisateljeve oči se kažemo kot dežela paradoksov: “Po vključitvi v gospodarski sistem EU in evro območje je Slovenija izgubila več kot tisoč gospodarskih družb, praktično vsa večja podjetja, ter številna manjša. Število brezposelnih delavcev je naraslo na 130.000 in se bo še povečevalo, 300.000 prebivalcev Slovenije se je znašlo na robu revščine in ne mine dan, da ne bi bili opozorjeni na številne lačne otroke, kar je civilizacijska sramota brez primere.”

Nagrade Prešernovega sklada so prejeli režiser Jože Možina, akademska slikarka Alenka Sottler, režiser Jernej Lorenci, pesnik Vladimir Kos, igralka Vesna Pernarčič in Ansambel Slovenski tolkalni projekt (SToP).

Kavčič je ob tem pokazal še na eno boleče protislovje: med tem, ko socialno neodgovorni lastniki kapitala milijarde evrov povsem zakonito umikajo v davčne oaze ali jih izrabljajo za zasebni luksuz, ostaja generacija mladih izobraženih, strokovno usposobljenih državljanov brez vsakršne življenjske perspektive in možnosti zaposlitve. V takih razmerah pa po Kavčičevem prepričanju politika, ki bi morala zagotavljati vzdržno socialno stanje državljanov in ščititi nacionalne interese, s težkimi milijardami davkoplačevalskega denarja rešuje oropane banke, da bi še naprej počele tisto, kar so že doslej. Kavčič je okoliščine, v katerih smo se znašli, ponazoril s primerom slovenske stranke, ki ima za dobro plačana mesta evropskih poslancev evidentiranih 42 članov, že dva meseca pa zaman išče kandidata za zdravstvenega in gospodarskega ministra. “Znašli smo se v položaju, ko nismo sposobni preživeti lastnega prebivalstva. V takšnem stanju bosta v kratkem ogrožena tudi slovenski jezik in kultura,” je prepričan Kavčič.

Živahna razprava in kulturno praznovanje

Da čas še kako zaznamuje in posega v umetnost je na svoj način pokazalo tudi dogajanje v zvezi z odločitvijo Upravnega odbora Prešernovega sklada, da mimo mnenja strokovne komisije za scensko umetnost podeli nagrado sklada Jožetu Možini za dokumentarec Pedro Opeka dober prijatelj.

“Živahno razpravo”, ki je spremljala izbor letošnjih nagrajencev je v govoru omenil etnolog dr. Janez Bogataj, ki od 7. januarja letos predseduje upravnemu odboru. Omenjene polemike Bogataj razume kot dokaz, da nagrade niso okostenela stalnica, ampak priložnost za razmislek, kaj je treba pri podeljevanju nagrad spremeniti. Ne strinja se s tistimi, ki menijo, da je treba nagrade zaradi večkratnih zapletov preprosto ukiniti, po njegovi oceni jih je treba razvijati in graditi ter se zavedati, da se umetnost spreminja in razširja. Svoje mesto, o katerem bi odločale samostojne komisije, bi morali tako imeti tudi filmsko, oblikovalsko ali prevajalsko področje, je še povedal Bogataj, ki je skozi oči kulturnega antropologa tudi pogledal po kožo slovenskemu praznovanju kulturnega praznika. Slovenija je ena redkih držav na svetu, ki dan kulture praznuje kot državni praznik. “Imamo ga že, vprašanje pa je, kako ga praznujemo,” se je vprašal Bogataj in dodal, da bi Prešernov dan morali praznovati v najširšem pomenu besede kultura, kar bi po njegovem pokazali tudi s spoštovanjem različnosti.

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano