Prava poezija je tista, ki zaboli

“Potem/ sta skupaj sama/ In postajaš/ zrak in prst/ bilka in mesečina, klic ptice/ Večen,” je sklepni verz pesmi Smrt, ki je nastala iz stiske, kakor so vse pesmi Ivana Minattija. Vključno z navidez lahno Nekoga moraš imeti rad, bržkone njegovo najbolj znano, po kateri nosi ime antologijska zbirka, ki je pred dnevi izšla pri Mladinski knjigi.

LJUBLJANA> Naslov Nekoga moraš imetirad je nosila tudi tretja Minattijeva pesniška zbirka, ki je izšla pred pol stoletja, a tokrat je pesmi izbrala njegova vdova Lojzka Špacapan, rojena v Ozeljanu v Vipavski dolini.

“Umrl je pesnik in kot Mali princ zapustil naš planet, ko je bila njegova zvezda najbližje zemlji. In ga nikoli več ne bo k nam. Pozabil pa je vzeti s seboj predmete, ki še utripajo njegovo bližino, pozabil uro, rokovnik in koledar z madežem, razlitim čez 9. junij. Pozabil copate, ki pritajeno drsijo po hiši, in radio, ki ves dan igra tišino. Pustil težke, temne svetlobe,” je Lojzka Špacapan zapisala v presunljivi spremni besedi, edinem pisanju, ki ga je zmogla, odkar je lanskega 9. junija ob moževi smrti na njeno srce, kakor pravi, legla skala. A pripravljanje antologijske zbirke jo je radostilo: “Bilo je čudovito, počutila sem vnovič združena z njim. Ure in dneve sem delala in mislila na poezijo in nanj.”

Za pisanje je potreboval samoto in naravo

Ivan Minatti je bil v marsikaterem pogledu samosvoj, a mojstrski pesnik. Napisal je zgolj tri pesniške zbirke in pustil za seboj bolj malo lastnoročno napisanega gradiva. “Nikoli ni pisal sede, vedno med hojo. Napisal je vedno malo, in kar je napisal, je lahko spravil kar v žep, saj je pisal na lističe. Potem, ko se mu je pisanje zgostilo, se je ob večerih usedel v kuhinjo - ni namreč imel svojega kabineta, kjer bi pisal - si odprl radio, spil kak kozarček, se zabarikadiral proč od nas, da je imel svojo samoto, in tam pilil svoje verze in ustvarjal,” se spominja Lojzka Špacapan, tudi sama pesnica, ki pravi, da je mož predvsem ogromno prevajal (med najbolj znanimi je njegov prevod Exuperyjeve klasike Mali princ), zato so za njim ostali rokovniki, polni prevodov, a komaj kaj lističev s pesmimi, ki jih je pretipkaval s svojim pisalnim strojem znamke mercedes. “Včasih sem med pranjem v kakšni srajci našla kako staro ovojnico, v kateri so bili posamični verzi. Najbrž sem marsikaterega v žepih hlač kar oprala,” se nasmehne.

“Njegova prava delovna miza je bil pri pisanju poezije odprt prostor v naravi, ki mu je ogromno predstavljala,” o moževem pisanju razmišlja Špacapanova, ki priznava, da življenje s pesnikom ni bilo enostavno, a sta, sorodni duši, imela na poezijo in okolico podobne poglede in jo je lahko razumel: “Bil je velik samotar a njegova samota je bila polna - dala mu je vso to poezijo, v kateri se je našel.” Poezijo, ki pa je ni pred objavo nikoli pokazal sopotnici, temveč jo je tudi sama lahko prebrala takrat, ko je bila natisnjena v literarni reviji ali v knjigi. In to je spoštovala.

Pišeš, kar te boli

Ne nazadnje mu tudi sama svojih pesmi med nastajanjem ni dajala v branje: “To so tako osebne stvari. Ponavadi pišeš, kar te boli, tega pa ne moreš kazati svojemu partnerju. To skrivaš, in šele ko je izdelek dokončan, ga morda lahko pokažeš. Preden je šlo napisano k založniku, sem mu dala prebrati že končane pesmi, če morda kak verz štrli ven ... Sicer bi morala koga drugega vprašati, pa sem raje njega. A moram priznati, da sem se takrat pred njim počutila razgaljeno. Ta občutek ni bil prijazen. Komurkoli, zadnjemu človeku na svetu, bi laže dala. In res mi je kdaj pa kdaj svetoval, kaj resnično malega popravil. Tako sem se vseeno bolje počutila, ker se sem se bala, da bi mu delala sramoto.”

Živela je v senci velikega pesnika, česar se je vseskozi zavedala, a je to ni obremenjevalo, saj v poeziji ni imela ambicij - pisanje je bilo zanjo nuja. In tako je bilo očitno tudi za Minattija: “Poezija je bila ves čas v njem, a v pisani obliki pred nami ni nikoli ležala.”

Med njegovo poezijo danes sama daje prednost ljubezenski: “V njegovi ljubezenski poeziji je nekaj tako krhkega, po murnovsko neulovljivega, nekatere besede prav drhtijo. Nato bi izbrala Barje. Čezenj smo se vozili na vikend, ga dan za dnem občudovali, se ustavljali, gledali rastlinje ... Predvsem spomladi smo opazovali močvirske logarice, ki jih je imel neskončno rad. Doživljali smo ga vsakodnevno, videli smo ga tudi izpred hiše, tako da je bil pred nami odprt prostor, ki nam je omogočal dihanje.”

Pesem ima vrednost, ko zaboli

Poezija ima zanjo težo in vrednost šele, ko zaboli: “Ko uščipne ali ugrizne v srce, se mi zdi, da je tista ta prava in da ostane. Da pusti sled v človeku. Kar je samo svetlo, je prelahkotno, da kar odplava. Tudi pesem Nekoga moraš imeti rad, ki mi jo je napisal, mi ni bila nikoli všeč. Zdela se mi je prelahkotna, prepovršna, ni me zagrabila. ”

A čeprav pesem Nekoga moraš imeti rad ni med njenimi najljubšimi, je nedvomno tista, ki med ljudmi najbolj živi. S svojo prepoznavnostjo pa zbirki vtira tudi lažjo pot do bralcev.

Sicer pa Lojzka Špacapan pravi, da se je odločila v izbor uvrstiti večno, neminljivo poezijo: “Zgodovini sem pustila tako pesmi Narodno-osvobodilnega boja kakor cikel politično obarvanih pesmi. Vzela sem najrahlejše, najnežnejše, tiste, ki živijo med ljudmi. Tu so ljubezen, Barje in pesmi poslavljanja, ki sklepajo zbirko.”

Ali je k taki izbiri - nenazadnje je Minatti znan še po partizanski poeziji - prispeval tudi naš čas, današnje razklane družbene razmere?

“Mislim, da mlad človek danes potrebuje predvsem prihodnost, ne preteklosti. Preprosto se moramo spuščati naprej, ne nazaj. Mladim ljudem moramo ponuditi nekaj drugega. Je pa po drugi strani ljubezen večna tema. Kakor odhajanje. Na koncu knjige je veliko poslavljanja, ki je predvsem vpeto v naravo. A to je v vsakem izmed nas. In to je prav tako večna tema, ki bo zapolnila tudi naše življenje.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---