Pot v jedro naše blaznosti
Kultura
11. 06. 2013, 08.20
, posodobljeno: 30. 10. 2017, 22.36
Pisatelj in prevajalec Franjo Frančič (1958), doma v istrski vasici Padna, svojemu obsežnemu opusu dodaja nova in nova dela, povečini tanjše knjižice, ki jih pridno predstavlja tako doma kakor v tujini, na severu in jugu.
PADNA
> V zadnjih mesecih je gostoval v Novem Sadu, Beogradu, Skopju, na Dunaju in drugod, kjer je predstavljal novitete: srbski prevod svojega najslavnejšega romana Domovina, bleda mati, drobno Antologijo novejše srbske poezije v slovenščini, kratki roman Capodistria-Laibach in trijezično zbirko Sončnica, v kateri se njegovi zapisi prepletajo s pesmimi makedonske pesnice in odvetnice Olivere Docevske (1975): on je njene besede prevedel v slovenščino, ona njegove v makedonščino, oboje pa se družijo še v srbščini.
Skupna zbirka, ki jo bosta avtorja danes ob 18. uri predstavila v hostlu Celica na Metelkovi ulici v Ljubljani, korenini v strašni tesnobi, bolečini, obupu, v jedru neznosno krutega in nesmiselnega sveta, a se kakor sončnice vztrajno steguje proti svetlobi.
Do človeka in družbe je Frančič neizprosen tudi v satirični pripovedi Capodistria-Laibach, kjer opisuje živahno druščino naključnih sopotnikov, ki z vlakom potujejo iz Kopra v Ljubljano, v samo osrčje slovenske blaznosti, medtem pa se izdatno opijajo tako s pijačo kakor s priložnostnim filozofiranjem o vsem mogočem.
Pisatelj se zgleduje po kultnem romanu Venedikta Jerofejeva Moskva-Petuški (1970), v spremni besedi ugotavlja Frančičev zvesti sledilec Denis Poniž in opozori, da v zgodbi, ki čedalje bolj drvi v podivjano fantastiko, ni prizaneseno ničemur: “Avtor se roga slovenski cmeravosti, navidezni veličini, blebetanju o zgodovini, šepavim literarnim poskusom, naši pijanski cmeravosti in pohlepu bo bogastvu, amaterskim politikom in erotomanom. Roga se vsem tistim pojavom, o katerih najraje ne bi govorili, predvsem ljudem, ki poskušajo svojo majhnost spremeniti v lažno veličino.”
Pisatelj piše silovito in strastno - mimogrede, dodaten, nekoliko bolj temeljit pregled besedila bi odpravil premnoge slovnične in tipkarske napake - ter ne brzda besa, ko biča svojo domovino, v kateri še zmeraj prepoznava nepoboljšljivo bledo mater. A Frančič premore tudi nemalo dragocene samoironije. Ko bi je ne, bi se ne označil za avtorja triintridesetih knjig o nesrečnem in težkem otroštvu.
ANDRAŽ GOMBAČ