Posvečeno političnim zapornikom
Francoski eterični minimalki Dekle od nikoder Jean Claudea Brisseaua, v kateri je režiser poskrbel še za scenarij, produkcijo ter glavno vlogo, bo na Manziolijevem trgu ob 23. uri sledila projekcija zelo osebnega in čustvenega dokumentarca Ukradena revolucija režiserke Nahid Persson.
Prizor iz filma Ukradena revolucija
IZOLA
> Švedska režiserska iranskega rodu Nahid Persson je bila ena izmed redkih, ki ji je po iranski revoluciji leta 1979 uspelo zbežati na tuje. V času krvave samovolje ajatole Homeinija je v enem od iranskih zaporov izgubila tudi svojega mlajšega brata. Občutek krivde ji ni dal miru. Dodatno so jo spodbudili tudi dogodki ob predsedniških volitvah v Iranu leta 2009: protesti v Teheranu zaradi mahinacij z volilnimi glasovi ter številni drugih nepravilnostih. Tako je nastal pretresljivi dokumentarec Ukradena revolucija.
Nahid Persson Sarvestani: “Film je posvečen iranskim političnim zapornikom, ki so žrtvovali svoja življenja v boju za svobodo, pravico in demokracijo, ter tistim, še vedno zaprtim, ki ta boj nadaljujejo.”
Perssonova je pred iransko revolucijo pripadala levičarskim aktivistom, ki so se borili za sekularno družbo. V začetku dokumentarca, ki postreže s čudovitimi arhivskimi posnetki, med drugim slišimo, da je bilo v času diktature šaha Reze Pahlavija možno preživeti, če si bil tiho. A po strmoglavljenju Pahlavija in nastopu ajatole Homeinija ni bilo več tako.
Z zaporniki v krste
Hoimeni je začel polniti zapore s političnimi disidenti, ko mu je zmanjkalo prostora v zaporih, je nasprotnike režima začel zapirati tudi v prirejena javna stranišča in stanovanja, kjer so jih trpinčili z najbolj nezaslišanimi metodami. Glavni namen teh zaporov, oziroma bolje rečeno mučilnic, je bil ta, da zapornikom zlomijo duha in iz njih naredijo žive mrtvece. Ena od najhujših “mučilnih tehnik” je bila prav ta, da so zapornike zapirali v krste.
S filmom proti krivicam
Perssonova se odpravi po sledeh redkih preživelih žensk, ki so po izpustitvi iz zapora uspele pobegniti na tuje, in prisluhne njihovi pretresljivi pripovedi. Zberejo se na njenem domu, kjer jih gosti nekaj dni, kamera pa je skoraj ves čas v teku. Med petimi ženskami, ki so sodelovale v dokumentarcu, si je marsikatera bivša zapornica za prebroditev travm pomagala z umetnostjo. Zelo oseben in čustven dokumentarec, ki bo redko koga pustil hladnega, je poleg kritike trdega režima, predvsem spomenik neupogljivemu in močnemu duhu teh žensk, ki so preživele mnogotera grozodejstva.
Zadnji dokumentarec Perssonove je še eden v nizu njenih angažiranih del (Prostitution Behind The Veil, One Day In Iran, Four Wives, One Man …), s katerimi se bojuje proti krivicam, ki so se in se še vedno dogajajo v Iranu.
BILJANA PAVLOVIĆ