Popisati vso umetnostno dediščino

Umetnostna topografija Slovenije je velikanski projekt, ki ima namen popisati, poslikati, premeriti in v knjižni obliki izdati vso umetnostno dediščino na Slovenskem. Lotil se je je Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, doslej so izšle tri knjige, med njimi tudi topografija upravne enote Ajdovščina, ki so jo predstavili v ponedeljek v Vipavi.

VIPAVA > Predstavila jo je urednica, umetnostna zgodovinarka dr. Helena Seražin, ki je za prve knjige pričujočega projekta dobila priznanje Izidorja Cankarja za leto 2013. Prvi dve knjigi obravnavata upravno enoto Kočevje in Jesenice, tretja pa obsega upravno enoto Ajdovščina, torej občini Ajdovščina in Vipava. In če sklepamo po obsegu, ki so ga morali razdeliti v dve knjigi, gre za umetnostno kar bogato območje. V pripravi so upravna enota Hrastnik, Logatec in Radovljica, knjige izhajajo v založbi ZRC.

“Želja je bila popisati vso umetnostno dediščino, kar je imamo na Slovenskem,” je dejala Seražinova in dodala, da se je o tem začelo razmišljati že po drugi svetovni vojni ter da se institucije niso mogle dogovoriti, kdo bi na tem delal. “Čakali smo 60 let, potem pa smo na našem inštitutu odločili, da nam je dovolj prerekanja ter se lotili dela.” Veliko je terenskega dela, saj si vsak spomenik, cerkev, grad, vilo, dvorec, kapelico, znamenje, stavbo, poslikavo, kip, tudi spomenik NOB, ogledajo, izmerijo, fotografirajo, izrišejo ter strokovno obravnavajo, to pomeni, da dodajo zgodovinski in umetnostnozgodovinski opis. V obravnavo so vzeli starejše in tudi novejše umetnostne spomenike, tudi tiste, ki so nastali po drugi vojni vse do leta 2000. Opise spomenikov spremlja seznam arhivskih virov in dosedanjih objav v literaturi, obsežen izbor fotografske dokumentacije, cerkve pa so predstavljene tudi s posnetki tlorisov, na koncu je osebno, krajevno in ikonografsko kazalo.

“Za umetnostno topografijo po upravnih enotah smo se odločili, ker še najbolje obsegajo stare občine in se doslej niso kaj dosti spremenile. Upam pa tudi, da se v prihodnje ne bodo,” pravi Seražinova. V primeru ajdovske upravne enote so popisali dediščino 65 krajev (45 v občini Ajdovščina, 20 v vipavski), kraji si sledijo po abecednem redu. “Gre za posebno območje, saj je tu tekla deželna meja med Kranjsko in Goriško. Vipava je spadala pod Kranjsko, Ajdovščina pa pod Goriško, zato prihaja do razlik med umetnostnimi vplivi. Ajdovski konec je pritegnil goriške umetnike, vipavski pa bolj ljubljanske, če omenim le dva najpomembnejša slovenska baročna slikarja Valentina Metzingerja in Franca Jelovška, ki sta tu delovala.” Od domačih umetnikov, ki so se uveljavili tudi širše, pa je omenila pomembnega baročnega slikarja Antona Cebeja in kamnoseka Mihaela Kušo, ki je deloval v Ljubljani in ustvaril najpomembnejše kamnite oltarje s konca 17. in začetka 18. stoletja. Pomemben je bil tudi Luka Mislej iz Podnanosa, ki je imel kamnoseško delavnico v Ljubljani, v kateri je bil v službi najpomembnejši baročni kipar Francesco Robba, ki se je k nam preselil iz Benetk.

Z umetnostno topografijo na Primorskem so pod vodstvom Franceta Steleta začeli sicer že leta 1948, takoj po priključitvi Primorske. Nastal je osnovni popis, ki ga hrani novogoriška enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine, a gradivo, kot pravi Seražinova, z leti ni bilo kaj preveč dopolnjevano. Topografije bodo tako v prihodnje tudi koristen pripomoček spomeniško varstveni službi.

KLAVDIJA FIGELJ

---