Pogled v davnino Pirana

Piran se, predvsem zaradi arhitekturne dediščine, očem kaže kot srednjeveško mesto. Razstava Večen Piran - v luči arheoloških najdb, ki so jo v Pomorskem muzeju odprli minuli petek, pa razgrinja zgodbo, ki priča o kontinuiteti življenja v tem mestu od prazgodovine naprej.

Odpri galerijo

PIRAN > Na razstavi, ki jo je pripravila arheologinja Snježana Karinja, se obiskovalec na 70 kvadratnih metrih in v osmih vsebinskih sklopih sprehodi skozi 4000 let: od neolitika do konca 19. stoletja.

Gre za doslej najobsežnejšo razstavo arheološke dediščine Pirana, kar so jih pripravili v Pomorskem muzeju: vanjo pa so poleg arheoloških najdb vključene tudi predstavitve lokacij, kjer so bili predmeti najdeni.

Raziskave in priprave na razstavo so trajale več let, avtorica pa je sprva želela predstaviti najdbe, ki jih hranijo v Pomorskem muzeju. A kot poudarja, je za razumevanje celote nujno obravnavati tudi značilnosti najdišča in nepremično arheološko dediščino, saj so z razstavo želeli predstaviti zaokroženo celoto: kontinuiteto življenja v Piranu od prazgodovine pa domala do danes.

Da bi obiskovalcem približali vsebino, so pripravili tudi nekaj rekonstrukcij, nekaj predmetov pa ima na razstavi posebno mesto. Med njimi tudi fibula v obliki pava, ki so jo izbrali za vodilno nit razstave. Tudi zato, ker upodablja enega najznačilnejših simbolov večnosti. Fibulo iz 6. stoletja so odkrili leta 1991 med izkopavanji v cerkvi sv. Jurija. Kot lahko preberemo v bogati publikaciji, ki so jo v muzeju izdali ob razstavi, so bile fibule s tem motivom zelo priljubljene med poznoantičnim staroselskim romanskim prebivalstvom v severni Italiji in vzdolž alpskega loka. V Sloveniji so bile fibule v obliki pava najdene še na Bledu in v Celju, zelo verjetno pa je, da je piranska fibula izdelek italske obrti, najverjetneje ravenske delavnice pod bizantinskim vplivom.

Leta 1988 so med izkopavanji na Židovskem kareju v bazenčku oljarne arheologi našli fragmente steklenih in keramičnih posod ter črepinje steklenega srednjeveškega kozarca. V muzeju so ga konzervirali in restavrirali, zanimiv pa je predvsem zato, ker ima ostenje okrašeno z aplikacijami v obliki kapljic. Izkopavanja ob obzidju, pri vratih svetega Nikolaja, so “dala” srednjeveško pasno spono z zvezdastim okvirjem, na podlagi analiz izkopanega gradiva pa arheologi med drugim sklepajo, da je bilo območje Trga 1. maja poseljeno že v prazgodovini. Leta 1988 so tam med drugim našli veliko fragmentov keramičnega posodja za vsakdanjo rabo. Eden najzanimivejših predmetov na razstavi pa je zagotovo bizantinska skrinjica, izdelana iz kosti in slonokoščevine.

“V Piranu leta Gospodovega 1846. V tej mali skrinjici, najdeni 18. jan. leta Gospodovega 1592 pod oltarjem svete Katarine device in mučencev, ki je tistikrat bil v drugi stari cerkvi sv. Jurija rešitelja, so bile najdene številne relikvije svetnikov in svetnic (o žalost! Porušene cerkve. Naj bodo v večni in ponižni spomin Gospodov.)” je v latinščini zapisano na lističu, pritrjenem na skrinjico, ki jo umeščajo v 10. stoletje. Na stranicah ima upodobljene mitološke prizore, v Piran pa naj bi po ocenah arheologov prišla konec 10. stoletja preko Benetk, s katerimi je Bizanc trgoval. Dragoceni predmet je za razstavo posodil Arheološki muzej Istre iz Pulja, kjer hranijo tudi bodala in sulični osti iz zgodnje in pozne bronaste dobe, ki naj bi izhajala iz Pirana.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---