Podobe zvenenja tišine
Kultura
26. 03. 2014, 09.35
, posodobljeno: 31. 10. 2017, 05.28
Čoln, prevrnjen na bok, ki ga je zagledala v turškem mestu Demre, je v Nataši Segulin pritisnil na notranji sprožilec. “Kakšna tihota,sem vzkliknila, pograbila za fotoaparat in pritisnila na sprožile”, pripoveduje. Tako je začela iskati podobe, ob katerih je zaslišala in ugledala zvok tišine. Prevrnjen čoln v zalivu je spodbudil njeno fotografsko pot in ciklus Tihote, s katerim se v galeriji Meduza prvič samostojno predstavlja kot fotografinja.
KOPER
> Dolgoletna odgovorna urednica slovenskega programa na koprski televiziji je več kot tri desetletja kot novinarka spremljala predvsem likovno umetnost. Nataša Segulin je umetnostna zgodovinarka, področje likovne ustvarjalnosti in umetnosti ji je blizu, a pravi, da nikoli ni razmišljala, da bi se z umetnostjo začela ukvarjati tudi “z druge strani” - kot ustvarjalka.
Nataša Segulin (1948) se je pred dobrim letom fotografsko izpolnjevala na delavnici mednarodno uveljavljene fotografinje Diane Lui. Julija lani se je s fotografijami iz cikla Tihote uvrstila v ožji izbor finalistov Četrtkove nagrade na novomeškem festivalu fotografije Fotopub, septembra pa bila izbrana na skupinsko razstavo Slovenske fotografinje se predstavijo, ki je bila na ogled na Jesenicah.
S fotoaparatom se je od blizu začela srečevati leta 2011, ko se je upokojila. In kot v šali doda, je bila najprej asistentka. Na več potovanjih, na katerih je raziskoval in fotografiral najdišča rimskega imperija, je spremljala življenjskega sopotnika, sicer arheologa Slavka Ciglenečkega,mu podajala in pospravljala objektive ... Spodbujal jo je, da bi začela fotografirati še sama, jo podučil o osnovnih tehničnih zakonitostih tega medija, a dokler ni v mestu Demre zagledala starega čolna, prevrnjenega na bok in njegovega odseva v morju, ni čutila, da je to tisto, kar želi početi. “Ko sem zagledala ta prizor, sem v sebi vzkliknila - kakšna tihota, kakšna lepota in pritiskala na sprožilec. Drži, zagotovo mi pri fotografiji neskončno pomaga 'skrito' znanje, ki sem si ga nabirala pri novinarskem delu: zakonitosti kamere, kadriranja, montaže,” pripoveduje Nataša Segulin in pripomni, da je bila fotografija prevrnjenega čolna ne le prelomna, marveč tudi izhodiščna za ciklus, s katerim se do 22. maja predstavlja v galeriji Meduza. “Poklical me je motiv, in tako je tudi pri vseh fotografijah, ki sem jih posnela kasneje. Ko zagledam motiv, obenem začutim tudi vzdušje, ki ga želim ujeti. In to je tihota. Ne razumem je kot tišino, ampak kot zvok tišine, za katerega si želim, da na mojih fotografijah predstavlja dimenzijo neskončnosti univerzuma. Ko zagledam motiv in ga fotografiram, slišim njegovo zvenenje in občutim notranji mir, neizmerno atmosfero neskončnosti.” Prav ta intuitivni koncept je fotografije, posnete na različnih koncih sveta, ob različnih priložnostih, povezal v celoto.
Oblaki, ki se podijo nad razpenjenim morjem v Španiji, odbleski rečne gladine Ljubljanice in Unice, mogočni oboki akvadukta v Segoviji, kovinske stopnice, ki prodirajo v gladino v Portorožu, pa Sečoveljske soline, bukve na Gorjancih, kipeči vrhi cipres z Markovca ... Vsi ti detajli so v ciklusu Tihote uglašeni, ubrani v istem tonu. V tonu tihe, spokojne vedrine, nekakšnega svetlega čudenja, ki leze iz podobe in se naseli v gledalca.
“Detajli so vezani na prav določen kraj, a vendar bi jih lahko posnela kjerkoli. Prav to jim daje aureo, posebnost v večni splošnosti … so detonator za oko, mazzocchio, udarec za oči, posebnost in izvirnost v pogledu, ki zasvoji s svojo pristnostjo in neskončnim, poglobljenim vidom,” je o ciklusu Tihote zapisal kustos razstave Andrej Medved, ki fotografije Segulinove označi za visoko estetske in izčiščene, pa tudi avtentično izvirne. To po njegovi oceni Segulinova dosega s posebno perspektivo in izborom kompozicije, podaljšane v neskončnost vzdolžno ali v globino, s poudarki, “Bartesovimi punctumi, ki gledalca presenetijo s svojo osamelostjo, vklopljeno v podobo in celostno vzdušje.”
MAKSIMILJANA IPAVEC