Podobe neizrečenega

Marjan Krebelj, po izobrazbi arhitekt, ki se je posvetil umetniški fotografiji in grafičnemu oblikovanju, je tri leta raziskoval in se poglabljal v tradicionalno japonsko umetnost. Iz tega se je rodil ciklus fotografij Dear Japan, kibo do konca meseca na ogled v dunajski galeriji Hiša Fotografije (FotoSecession).

DUNAJ >Za predstavitev fotografij Marjana Kreblja na Dunaju je ključna Bratislava. Z nagradama, ki ju je tam prejel na lanskem festivalu, je pritegnil pozornost kritikov, galeristov in ne nazadnje fotografov. Opazil ga je tudi fotograf Markus Hippman, ki s kustosinjo Ilono Braun vodi dunajsko razstavišče v Hiši Fotografije: “Marjana smo spoznali lansko leto v Bratislavi in njegovo delo nam je bilo tako všeč, da smo ga morali povabiti na Dunaj” je povedal Hippman.

Ciklus Dear Japan pa kljub nesramežljivi navezavi na tradicionalno japonsko umetnost nosi v sebi tudi evropske vzore. Ti so najbolj opazni v Črnih slikah, tretjem poglavju serije, v katerem se po avtorjevih besedah vplivi slikarskih mojstrov 19. stoletja (Delacroixa, Milleta in zlasti van Gogha) prepletejo s filozofijo, kot jo v knjigi Hvalnica senci opisuje japonski pisatelj Junichiro Tanizaki. V prvem poglavju, imenovanem Shodo, je avtorja s svojimi barvnimi shemami (bela, črna, rdeča) navdihnila japonska kaligrafija, drugo poglavje. Sumi, pa se zgleduje po bogati tradiciji krajinarstva (risbe s črnim tušem na rižev papir).

Da bi svoja dela kolikor je mogoče približal občinstvu, je Marjan Krebelj na dunajskem odprtju razstave minuli petek pripravil predavanje, v katerem je izčrpno predstavil izvor in razvoj svojih idej ter zgodovinsko ozadje svojega dela. “Japonska umetnost temelji na principih, ki od evropskih niso samo drugačni, ampak v večini primerov popolnoma nasprotni. Velik pomen imajo med-prostori, sence, ne-narisani motivi in ne-izrečene besede. Smisel je bolj v sugestiji kot v prikazu, kajti bistvo ni opisovati realnost ali jo nemara celo dokumentirati, pač pa ustvarjati vzdušje, meditacijo in občutek brezčasja,” meni avtor in dodaja, da vse našteto določa tudi likovni pristop. Prav zato se je odločil za likovno izčiščenost in minimalizem.

Fotograf, ki je svoja dela prvič samostojno predstavil pred osmimi leti v domači Ilirski Bistrici, je z odzivom dunajskega občinstva zadovoljen. A kljub temu ne skriva grenkobe: “Vesel sem, da lahko razstavljam v tako veliki prestolnici, ki je tudi za Slovence vedno igrala veliko vlogo in jim je mnogokrat pomenila odskočno desko v svet. Po tihem ali celo na glas s tem računam tudi sam, kajti doma so pogoji za delo iz dneva v dan bolj nevzdržni, kakovost igra vse manjšo vlogo, pomembno je samo še, da si poceni (še raje zastonj) in da te čislajo ljudje na položajih družbene moči. Kdor to umazano igro zavrne, je obsojen na obrobje,” meni Marjan Krebelj in dodaja, da vidi nadaljevanje svoje poti v tujini, saj v Sloveniji enostavno ni prihodnosti.

MAKSIMILJANA I PAVEC

---