Počiti od iluzije, da pripadamo EU raju

“Znotraj takega časa, ki nam ga krojijo zahodna politika, bolni zahodni bančni sistemi in temni lobiji z vseh koncev sveta, verjamem, da se bo prej ali slej rodila potreba po intelektualnem, delavskem in srčnem uporu,” je o svojem videnju boljšega življenja, letošnji temi 14. Foruma Tomizza, v uvodnem nagovoru na koprskem delu simpozija dejal tržaški pisatelj Marko Sosič.

KOPER > “Ko smo bili mlajši, je bila Evropa v boljši kondiciji. Z večjim veseljem in upanjem smo zrli v prihodnost. A morda je na nas, da to upanje spet obudimo,” je zbrane pozdravil tudi rektor Primorske univerze, ki že peto leto gosti simpozijski del srečanj v Kopru.

Simpozij, ki so ga izmenjaje usmerjali trije stebri prireditve - Irena Urbič, Milan Rakovac in Neven Ušumović, je začela Laura Marchig. Pesnica in pisateljica, ravnateljica reškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca in, kot je sama poudarila, mama, je prav skozi oči mame sina italijanskega imena in hrvaškega priimka zapisala presunljiv esej Cuore di mamma (Mamino srce). V njem skozi svoje različne zapise, v katerih se tako ali drugače znajde sin Martino, predstavlja četrt stoletja dolg pogled na družbene spremembe, evropske integracije in na svoj položaj, zorni kot pripadnice italijanske manjšine znotraj vsega tega: “Kot članica majhne narodne skupnosti, kot pisateljica in direktorica gledališča, ki to manjšino predstavlja, z zaskrbljenostjo gledam na dejstvo, da Evropa ni nikoli nameravala staviti na kulturo in na izmenjavo med posameznimi kompleksnimi evropskimi kulturnimi resničnostmi. Kultura stane in primerno je znižati stroške. To je generalno sporočilo, ki k nam prihaja iz Bruslja. Kulturni delavec, ki uspe drastično zmanjšati osebje, je virtuoz; tisti, ki uspe izbrisati obstoj posebne kulturne resničnosti, je genij.”

Iluzija pripadnosti

Sarajevčan Ahmed Burić, pronicljiv in cenjen novinar ter prevajalec, ki je med drugim v bosanščino prevedel Vojnovićev roman Čefurji raus!, je na pojem boljšega življenja pogledal tudi skozi metaforo meje: “Eno najkompleksnejših misli 20. stoletja je izrekel Ludwig Wittgenstein, ko je dejal: Meje mojega jezika so meje mojega sveta. Od takrat, še zlasti pa zadnjih 60 let, so se meje kar nekajkrat spreminjale, a zdi se, da vedno na škodo majhnih in slabotnih. Vedno na škodo nas, ki nas meja očitno naravno zaznamuje. Je naša usoda. Kako torej pogledati v oči in reči: moj svet je nekoliko širši, začne se nekje tukaj na Krasu in se konča tam nekje v okolici Skadra, omejen pa je z jamami in kostmi v njih.” Zase pravi, da prihaja iz države, ki bo zadnja sprejeta v Evropsko unijo, in to takrat, ko bo ta razpadla. “Majhnih trgovin, majhnih mest, majhnih trgov, majhnih pokopališč je vse manj. Zdi se, da kmalu ne bo več niti majhnih narodov. Okoli nas so veliki trgovski centri, velike avtoceste. Silijo nas, da postanemo veliki. Na koncu bomo počili od pretirane nabuhlosti, posledice iluzije, da pripadamo nečemu velikemu.”

O občutku pripadnosti je med vrsticami spregovoril tudi najmlajši udeleženec Bojan Krivokapić (1985), Novosadčan, diplomant primerjalne književnosti, ki je v tem študiju našel predvsem ogromno nacionalizma. Pisatelj, ki tudi v literaturo vpisuje svoj kredo antifašizma - pravkar je izšla njegova zbirka kratkih zgodb Trći Lilit, zapinju demoni -, se je med drugim zaradi občutka ujetosti med različnimi nacionalizmi, tako med bivanjem v Novem Sadu kakor v Sarajevu, naučil tudi slovenščine, pri čemer je v izogib plačilu 50 evrov kotizacije podpisal, da je Slovenec v tujini. Brez slabe vesti.

Brez izbire ali ali!

Istran, rojen v Trstu, kakor se je sam predstavil Massimiliano Max Schiozzi, je založnik in predsednik italijanske kulturne zveze Cizeruono z izjemno zanimivim pogledom na svoj položaj, saj se čuti privilegiranega, da lahko v sebi sestavi dva svetova, italijanskega in slovanskega (“sciavo e taljan”): “I meni je jasno, da nebi bia nis prez njih.” (In zavedam se, da ne bi bil nič brez njih”). Verjame, da poleg “črva izbire”, ki žre junake Tomizzovega romana Boljše življenje, obstaja tudi velika svoboda neizbire: “Ne zanima me biti 'ali - ali', ker se mi to ne zdi nekaj, kar bi bilo v Crusichevi naravi, v naravi Tomizzovega junaka, ki pravi 'kako ni bilo možno bolj prizadeti tistih ljudi, kakor da si prednje postavil izbiro, svobodno in nepreklicno'. Torej, če morem izbrati, je moja izbira in - in. Ker, kakor piše nobelovec Amrtya Sen v delu Identiteta in nasilje, so identitete največkrat pluralne in pomembnost določene identitete ne sme nujno izničiti pomembnost drugih.”

Sam se zavzema za kulturno in identitetno policentričnost, kakršno nenazadnje marsikdaj zaznava v Istri, kjer naj bi v kratkem dokončno padle meje: “Upam, da bo odstranjevanje te zadnje meje pripomoglo vsaj k zamajanju mentalnih meja, ki še obstajajo. Boljšega življenja se bomo namreč lahko nadejali zgolj, če se bomo zavedali, kaj nam ga preprečuje. Ali kakor je pisal Andrić: bolnik, ki ne sprejme dejstva, da je bolan, ne bo nikoli ozdravel. Torej ozdravimo vsi skupaj, osvestimo se in se pripravimo na to, da bomo novo generacijo naučili, kakšno darilo in bogastvo je živeti na robu dveh, treh ali štirih kultur.”

Z več kulturami se sooča tudi Christian Eccher, ki se je rodil v Švici, v Rimu študiral italijanščino, a se je po nasvetu znanke iz Albanije namesto na doktorat na tamkajšnji italijanistiki odpravil k Predragu Matvejeviću, pri katerem se je naučil tudi hrvaščine. Pravkar je pri reški založbi Edit izšlo delo La letteratura degli Italiani d’Istria e di Fiume dal 1945 ad oggi (Literatura Italijanov Istre in Reke od leta 1945 do danes): “Sprva sem se njegovi zamisli upiral, saj o Istri, razen geografske lege, nisem vedel popolnoma ničesar. A me je prepričal, rekoč, da prav tega si želi - pogleda od zunaj.”

Eccher je danes docent italijanistike na univerzi v Novem Sadu, kjer predava tudi o istrski književnosti: “Ko sem začel raziskovati tukajšnjo književnost, sem doživel šok. V pozitivnem smislu, kajpada. Le streljaj od Trsta je obstajala skupina intelektualcev, ki s svojo književnostjo ni počela drugega, kot promovirala dialog z drugačnostjo.Predelovali so žalovanje, ki izhaja iz let eksodusa, in ga premoščali na presenetljiv način. Italijanska komponenta - namerno ne uporabljam izraza manjšina, kermi izraz ni všeč - je pisala o dogajanju v Istri po letu 1945, kar pa ni imelo za končni cilj obujanja spominov, ki sta jih zanikali tako italijanska kakor jugoslovanska stran. Cilj je bila predvsem osvoboditev izpod teže spomina.”

To spoznanje želi prenesti tudi na svoje študente v Novem Sadu: “Tam se žal še vedno govori o Kosovu kakor o nečem aktualnem. Jaz jim skušam pojasniti, da je sicer Kosovo tudi pomembno, a ga je treba znati preseči. Treba je premagati žalovanje in travmo. Sicer je konec - je vojna, smrt, uničenje. To je istrskim pisateljem popolnoma uspelo. Verjamem, kar sem včeraj že poudaril v Trstu, da se brez književnosti in dialoga, ki ga je odpirala, ne bi nikoli rodil Istrski demokratski zbor.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---