Po hodnikih do izhoda

Piše v slovenščini in italijanščini, diplomiral je v Trstu in v Nemčiji, z gledališkimi režijami pa se je preizkusil že v štirih različnih državah. Z vsem tem se lahko pohvali šele 32-letni Tržačan Igor Pison, ki je lani pri založbi Mladika izdal zbirko kratkih zgodb Zasilni izhodi.

TRST > Tako kot že v njegovem italijanskem prvencu Squarci (izšel je leta 2011 pri založbi Ibiskos) je tudi v slovenskem delu Zasilni izhodi veliko ironije in absurdnih zasukov, o čemer je Igor Pison govoril tudi na dveh nedavnih predstavitvah v domačem Trstu. Prejšnji teden je svoj nastop v Slovenskem stalnem gledališču (SSG) spremil s številnimi videoposnetki z omrežja Youtube. Z njih smo lahko razumeli, da se Pisonovo ustvarjanje oplaja z mnogimi zgledi, ki pa niso samo literarni. Na ekranu so se namreč pojavili Svetlana Makarovič, Italo Calvino, Pier Paolo Pasolini, a tudi švicarski režiser in glasbenik Christoph Marthaler ter celo nekdanji italijanski partizan in predsednik republike Sandro Pertini.

Pisona je torej težko žanrsko ali slogovno uokviriti. Tudi knjigo Zasilni izhodi lahko razumemo na več načinov. “Kakšno je sporočilo knjige, težko povem, saj je treba brati vsako zgodbo posebej,” pojasnjuje tržaški pisatelj. “Nedvomno pa vse izhaja iz mojega prepričanja, da vedno obstajajo neki zasilni izhodi, čeprav se v času krize zdi, da ni tako. A v antičnih časih je veljalo, da je kriza možnost izbire. Mislim, da lahko tudi v današnji hudih časih prosto izberemo, ali bomo stopili v levo ali desno. Ni res, da ni izhoda. Obstaja, čeprav pot do njega vodi po temnih hodnikih.”

Pison je kratke zgodbe, ki so izšle pri založbi Mladika, večinoma napisal med bivanjem v Nemčiji. Zdaj pa se je vrnil v Trst, čeprav trenutno preživlja veliko časa v Ljubljani. SNG Drama je namreč prav Pisonu zaupalo priredbo in režijo dela Angel pozabe, s katerim je Maja Haderlap zaslovela v Avstriji in v Nemčiji.

“Vaje so intenzivne, a delam z res lepo skupino,” pravi Pison. V gledališkem Angelu pozabe bodo nastopili Barbara Cerar, Saša Pavček in Janez Škof. Premiera bo sredi marca, pričakovanja glede predstave pa so precejšnja. Težko si je namreč predstavljati, kako lahko osebnoizpovedna knjiga zaživi na gledališkem odru. “Seveda ni bilo lahko ugotoviti, kateri deli knjige so lahko uporabni za gledališče,” priznava Pison, ki pa mu izkušenj z adaptacijami literarnih del ne manjka.

Za SSG je pred dvema letoma že priredil in režiral delo Claudia Magrisa Saj razumete, za italijansko gledališče na Reki pa bo konec maja režiral še Donavo. “Ker gre za esejistični roman, je bilo še težje kot pri Angelu pozabe,” pojasnjuje tržaški režiser in pisatelj, ki skače z gledališča v literaturo in obratno. Ni se še povsem odločil, komu bi dal prednost, a že napoveduje: “Glede na to, kako se stvari razvijajo, bo moja naslednja knjiga verjetno slovenski roman.”PETER VERČ

---