Po gozdu z železnico domišljije

Festival Histeria je s preobrazbo gozdička nad Gračiščem v fantastično deželo, v kateri vladajo glasba, ulično gledališče, lutke, najrazličnejše inštalacije, igre za otroke in odrasle, predvsem pa brezmejna ustvarjalnost in svoboda lastnega izraza, tudi v tretje osupnil obiskovalce.

GRAČIŠČE > Ti so v treh dneh doživeli več obrazov festivala, ki ga pod taktirko Matije Solceta soustvarja na stotine mednarodnih prostovoljcev - nastopajočih ob nepogrešljivi podpori lokalne skupnosti.

Vstop na prizorišče poleg Čekalnice, kjer čakajoče na zeleno luč na semaforju že zabava prva skupina glasbenikov, zaznamuje tudi Freedomat, kjer vsak obiskovalec poišče svojemu egu primeren kamen ter ga skupaj z njim odvrže v za to pripravljen koš. Tako osvobojeni obiskovalci nato vstopajo na prizorišče, ki ga letos tvorijo postaje nekakšne imaginarne železnice TransHisteria express. Prvo notranje koncertno prizorišče, poimenovano Kupe, je iz bal sena oblikovano v svojevrstne kupeje, od koder je možno udobno glasbeno potovanje.

“Naslednja postaja Kolektivno nezavedno!” kriči sprevodnik z velikansko kapo iz papirja in še večjo lutko v obliki oslove glave - simbola festivala, s katerim usmerja družbo obiskovalcev na naslednjo postajo. Kdor zaide na postajo Spomini sreča Matthiasa Strauba iz Nemčije, ki obiskovalce spodbudi, da v glinene ploščice vpišejo lep ali neprijeten spomin: “Iz njih potem oblikujejo male glave, ki jih s pomočjo palčk zapičijo v posebne ladjice. Te bomo na koncu zažgali ter se tako prečistili.” V bližini je med tem slišati smeh občinstva; na odru postaje Kreposti in slabosti je predstava v angleškem jeziku, ki je nastala v delavnici Commedia dell'arte. “Dragi moj sin, kajenje je nevarno, alkohol je nevaren, a najnevarnejša na svetu je ljubezen!” rohni oče v poduk mlademu sinu.

Pristnosti ne moreš kupiti

Le nekaj korakov naprej v gozdu nenavadne plešoče pojave ugrabijo glasbenika Danijela Černeta - Mystico, ki je letos nastopil s sinom Anom. “Pomisli na besedo, ki te bremeni,” mu veli bela gozdna vila, on izdavi “organizacija” in že ga z velikansko elastiko katapultirajo v gozd in odrešijo bremena. “Res je, vsi pridemo popolnoma brezplačno, tu kampiramo in imamo čudovit pristen stik z občinstvom ter vzdušje, kakršnih ne moreš kupiti z denarjem,” pravi Černe, ki je v gozdiču preživel vse tri dni festivala: “Tu bi moral vsaj enkrat nastopiti vsak glasbenik, v to sem prepričan. A moja največja težava tu je spanje, ker tudi do pete ure zjutraj v šotoru poslušam glasbo, ki jo igrajo zunaj, in ker gre za dobro glasbo, je problem še večji.” Nad festivalom je navdušen tudi harmonikar Janez Dovč, ki je na drugem prizorišču nastopil s pevko Brino Vogelnik: “Upam le, da bodo uspeli zadržati to romantiko in čarobnost.”

“Svobodno!” na vprašanje o počutju brez pomisleka izjavi obiskovalka Petra iz Sv. Antona, mama dveh mlajših razigranih osnovnošolcev, ki sta se pravkar odpravila raziskati prizorišča in obljubila, da bosta kmalu nazaj. Da je prizorišče za otroke zlasti čez dan, pravcati raj na zemlji, potrjujejo tudi drugi starši, ki so navdušeni nad dopoldanskimi delavnicami, na katerih je mladež izdelovala najrazličnejše stvaritve - od lutk do lovilcev sanj. “Letos je že skoraj preveč ljudi, kot kako mravljišče,” pravi Miha z Gorenjske, ki ga je že lani prevzelo sproščeno vzdušje: “Nikoli ne veš, ali se pred teboj odvija kaka načrtovana predstava, ali gre za kako spontano zgodbo, katere del postaneš tudi sam.”

Brez domačinov ne gre

Festival je vsak dan drugačen, saj vsakič nastopajo drugi ustvarjalci, in tudi sicer, kakor potrjuje vodja festivala, glasbenik in lutkar Matija Solce, je nemogoče doživeti vse, kar se tam dogaja (s čimer se je dobro sprijazniti že pred vstopom). A Histerie ne bi bilo brez sodelovanja z domačini. Ti že nekaj tednov prej počistijo in pokosijo prizorišče, ter pripravijo bale sena, ki kasneje služijo za udobna sedišča ali pa kot podlaga za manjše odre.

Na festivalski tržnici je mogoče najti najrazličnejše unikatne obrtniške in umetniške izdelke ter domala ničesar, narejenega na Kitajskem, domače sadje in hrano, vključno z murvino pito, najrazličnejše sveže sokove, in postojanko domačinov, kjer so pravi hit bobiči za tri evre. “Na našem Brežcu smo včasih pasli krave, zdaj pa je postal svetovno prepoznaven kraj, zato smo domačini zelo veseli,” pravi Nada Babič, tajnica tamkajšnjega TŠKD Sv. Miklavž. “Z najrazličnejšimi ustvarjalci sobivamo že dva tedna, pogovarjamo se, se družimo, imeli smo spoznavni večer, in čeprav smo bili pred tremi leti skeptični, kako se bo obnesla vsa ta množica ljudi, lahko sedaj rečem, da nimamo pripomb. To so izjemno kulturni obiskovalci, ki, med drugim, ne odvržejo cigaretnih ogorkov kamorkoli, za njimi nikoli ne najdemo smeti, po vasi nihče ne razgraja, tako da smo resnično veseli, da so tu.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---