Pet pogledov na stoletje

“Rafael Nemec, Ivo Lenščak, Miloš Volarič, Negovan Nemec in Zmago Posega so ustvarjali z žarom in energijo, z zanosom in ljubeznijo, ki so porodili prepoznavne opuse, s katerimi so se trdno zapisali v kulturno zakladnico tega prostora,” je ob razstavi Pet pogledov, ki je na ogled v Lokarjevi galeriji, zapisala avtorica razstave Nelida Nemec.

Odpri galerijo

AJDOVŠČINA > V Društvu likovnih umetnikov Severne Primorske, ki ima svoj domicil v ajdovski Lokarjevi galeriji, so se odločili pričujočo razstavo posvetiti petim že preminulim članom društva. Vsak od njih prihaja iz svojega desetletja prejšnjega stoletja; Rafael Nemec iz prvega desetletja, Lenščak iz drugega, Volarič iz tretjega, Negovan Nemec iz četrtega in Posega iz petega. Trije slikarji, dva kiparja, vsi Primorci.

Pot iz realistične tradicije k modernističnim iskanjem je tlakoval Rafael Nemec (1914 -1993), edini med njimi diplomant beneške akademije. Na razstavi ga predstavljajo s slikami iz poznega obdobja (žal ni napisanih naslovov in letnic), zanimivimi stiliziranimi prepleti odmevov simbolističnega, “artnuvojskega” in celo op in popartističnega slikarstva, ki danes delujejo neverjetno sveže, verjetno bolj kot kdajkoli prej.

Ivo Lenščak (1929 -1987) iz Ajdovščine, ki je leta 1963 diplomiral na ljubljanski akademiji pri Gabrijelu Stupici, je manj znan primorski ustvarjalec. Na razstavi je umetnik, ki je bil nečak Vena Pilona, predstavljen z zanimivimi in igrivimi geometričnimi abstrakcijami, žal tudi zanje ne vemo, kdaj so nastale in v kakšno smer so se razvile, vsekakor pa gre za popestritev razstave.

Miloš Volarič (1933-2010) edini prihaja iz Posočja. Kot piše Nelida Nemec, je svoj zadnji ciklus posvetil rojenicam, ki so odmik od materialnega k duhovnemu. “V svojem zadnjem opusu slikar izvirno podoživi in izrazi svoja razmišljanja o življenju in smrti in se odpre zgovorni moči svetlobe in vsej njeni zračnosti in lahkotnosti.”

Negovan Nemec (1947-1987) in Zmago Posega (1959-2009) sta predstavljena z malo plastiko, ki jih spremljajo Negovanove risbe oziroma Zmagove slike. Lep dialog med dvema biljenskima kiparjema, ki sta vsak po svoje sledila organskemu, ki prihaja iz zemlje v telo. Posega v glini, Nemec v kamnu, oba velika esteta, častilca forme.

Čeprav gre za poglede avtorjev, ki so izhajali s Primorske in tu tudi delovali, pa na razstavi skorajda nikjer ni zaznati (običajno vseprisotne) krajine, čeprav nesporno in očitno vsi črpajo iz tega miljeja. Kar vse priča o pomenu forme, ki jo je 20. stoletje tako častilo. V tem smislu je razstava zanimivo zasnovana, a žal manjkajo “podnapisi”: naslovi in predvsem letnice umetniških del. Kajti neizprosno 20. stoletje je polno stilnih oznak, ki se izmenjujejo iz desetletja v desetletje in so le v pravem času aktualne, desetletje kasneje pa že ... zamujene.

KLAVDIJA FIGELJ

---