Pesniški prvenec Barbare Motoh Bračanov

V Knjižnem krogu se od lani zbirajo ljubitelji knjig in njihovi ustvarjalci. Je namreč društvo s sedežem v Piranu, ki knjige izdaja, njegovi člani pa jih z vplačilom članarine neposredno sponzorirajo. Letošnjo drugo izdajo, pesniški prvenec Barbare Motoh Bračanov Stopinja za stopinjo, so te dni predstavili v izolski knjižnici.

Barbara Motoh Bračanov in urednik Matej Juh Foto: Maja Pertič Gombač
Barbara Motoh Bračanov in urednik Matej Juh Foto: Maja Pertič Gombač

IZOLA> Kot se rado zgodi, je bila tudi Izolanka Barbara Motoh Bračanov (1974) pri šestnajstih letih samozavestnejša, kot kasneje, v dobi odraslosti. Absolventka filozofije in vodja programov pri izolskem Društvu prijateljev mladine je namreč pesmi začela pisati že v najstniških letih, ko jih je nekaj poslala tudi velikemu slovenskemu pesniku Janezu Menartu. “Bile so grozne,” danes avtorica pove v smehu, “protestne, protivojne”. A Menart ji je na štirih straneh, ki jih prejemnica še danes hrani, natančno pojasnil, kaj mora popraviti: “Ampak rekel je tudi, da naj vztrajam, češ da čuti potencial in da bi nekega dne lahko tudi kaj objavila”.

Od takrat je preteklo skoraj četrt stoletja in nabralo se je veliko pesmi. Ko je zbrala pogum in jih je po nasvetu Patricije Sosič, prav tako izolske pesnice, pokazala uredništvu Knjižnega kroga, je preskočila iskra.

Po mnenju urednika zbirke Mateja Juha gre za “poezijo, ki te preseneti, predvsem pa te nagovori”. Juh obenem poudarja, da je že na prvi pogled očiten “preprost, učinkovit in zelo neposreden izraz, kadar pa uporablja metaforiko, je ta popolnoma na mestu, dostopna in predvsem izvirna, kar ni pogosto v sodobni poeziji”.

Pesmi so našle svoj dom v treh sklopih: Sedim skoraj srečna, Stopinja za stopinjo in Včasih ne vedno. Predvsem sledenji je nekoliko bolj melanholičen, a avtorica posebej poudarja, da sama ni melanholičen človek in si tudi ne želi, da bi njeno poezijo tako doživeli. Obenem pa se zaveda, da pesem, ko je natisnjena, zaživi samostojno življenje, na njene interpretacije pa avtor nima vpliva. Zato je bilo zanjo posebno doživetje branje spremne besede Denisa Rosande, pesnika, ki mu je Knjižni krog lani izdal prvenec Barve svetlobe. Sama se je najbolj prepoznala v njegovem zapisu, da “svojih čustev, občutkov in spoznanj nikdar ne skrije za zaveso metaforičnosti” ter da ostaja “tukaj in zdaj, čeprav, kot zapiše sama, samo 'včasih ne vedno'”. Knjigo je jezikovno pregledala Vladka Tucovič, ki je, kot je dejal Vanja Pegan, pisatelj in član uredniškega odbora, svoje delo opravila brezplačno. “Knjižni krog doslej ni izplačal še nobenega honorarja; ne urednikom, ne lektorjem, ne avtorjem. Na to smo ponosni, a samo iz vidika, da to počnemo iz ljubezni do knjig. Lepo bi seveda bilo živeti v svetu, ki bi omogočal preživetje z izdajanjem tovrstne literature, a do takrat se ne bomo pritoževali,” pravi Pegan. Obenem poudarja, da je zbirka Svitanja, pri kateri je izšel tudi prvenec Barbare Motoh Bračanov, nastala zato, da bi omogočila še ne uveljavljenim literarnim ustvarjalcem “prvo stopnico”. Ta pa je pogosto najvišja in najtežje premagljiva.

MAJA PERTIČ GOMBAĆ


Najbolj brano