• Goran Vojnović
    Goran Vojnović
    Foto: Klavdija Figelj
  • Stanka Hrastelj
    Stanka Hrastelj
    Foto: Klavdija Figelj
  • Darko Nikolovski
    Darko Nikolovski
    Foto: Klavdija Figelj
  • Jani Kovačič in Darko Nikolovski
    Jani Kovačič in Darko Nikolovski
    Foto: Klavdija Figelj

Pesnikom izklapljajo elektriko

sobota, 31. avgust 2013, 09:25

Festival Sanje v Medani ima za seboj dva večera z dvema garniturama pesnikov, pisateljev, glasbenikov. Danes ga bo sklenila Svetlana Makarovič s solisti madžarskega nacionalnega orkestra.

MEDANA > Prvi je pod murvino krošnjo v četrtek stopil Goran Vojnović, režiser in scenarist, kolumnist, pesnik, pisatelj. Ko je beseda nanesla na uporništvo Slovencev, je dejal, da mora biti človek potisnjen na rob eksistence, da se zares upre. “V bistvu pa je tako, da nam gre kar dobro, vsi mi ali nekdo od naših ima neka pribežališča, vikendice ali zidanice na dosegu ene ure z avtomobilom,” je dejal Vojnovič in se vprašal, zakaj bi sicer tvegali vse in šli protestirat proti vojni v Siriji?

O narodu je povedal, da vendarle nismo tako majhni, da imamo veliko pokazati in da ga ni strah, da bi kdo na nas vrgel atomsko bombo. “Naša kultura cveti, a na način, da se spreminja. Ljudje se ne bojijo, da bi izginila, ampak da se bo spremenila. A tudi če se spreminja, je še vedno slovenska, tudi če bomo vsi čefurji prišli in bomo pisali romane in repali,” je dejal in še pripomnil, da so morda tudi Trubarja ali Žigo Zoisa imeli nekoč za čefurja.

Tako Vojnovič, ki je že leta 1998 izdal pesniško zbirko Lep je ta svet, desetletje pozneje pa literarni prvenec Čefurji raus!, za katerega je prejel prestižno nagrado Prešernovega sklada in Delovo nagrado kresnik za najboljši roman leta 2008. Leta 2010 se je kot scenarist in režiser podpisal pod svoj prvi celovečerni film Piran/Pirano, s svojim drugim romanom Jugoslavija, moja dežela pa je letos znova osvojil nagrado kresnik.

Stanka Hrastelj, pesnica in pisateljica, ki podpisuje dve pesniški zbirki, Nizki toni (2005), Gospod, nekaj imamo za vas (2009) ter prozni roman Igranje (2012), za katerega je lani prejela nagrado modra ptica, je spregovorila o položaju samozaposlene v kulturi. Na vprašanje, kje je kulturni delavec in kje njegov etos, je odgovorila, da sklepanje kompromisov nikakor ni in ne sme biti v značaju umetnika. “V mojem zadnjem pogovoru z enim od slovenskih pesnikov, mi je ta povedal, da so mu izklopili elektriko. Jaz pa sem dobila obvestilo, da mi jo bodo čez en teden. To je naš vsakdanjik,” je dejala Hrasteljeva k Vojnovičevemu mozaiku o človeku, ki naj stopi na ulico in se upre: “Kulturni delavci nimamo kaj veliko izgubiti.”

Hip hoper, reper Darko Nikolovski je, na krilih revolucije, vse povedano postavil pod luč optimizma. “Smo med prvimi narodi v Evropi, ki je imel biblijo napisano v svojem jeziku ... čez naše ozemlje so se sprehajali raznorazni, a nam je uspelo ohraniti kulturo, jezik, identiteto ... zato se nam ni treba bati prihodnosti ... imamo marsikaj, na kar smo lahko ponosni,” je dejal in ob spremljavi Janija Kovačiča zrecitiral svoje pesmi kot poezijo, ki je zmes partizanske pesmi, novodobnega repa in obvezne rime. Kovačičev solo zaključek z Besnimi pesmimi je bil tako kot naročen, saj je lepo zaokrožil sladko besnenje, ki je valovilo med Vojnovičevo lagodnostjo in eksistencialnostjo Hrasteljeve.

KLAVDIJA FIGELJ


Povej naprej:

 

Mnenja