Pesmi, ki potujejo brez pašaporta

Ljudske pesmi se v Istri nikoli niso ozirale na državne in kulturne meje, ki jih je iz takšnih ali drugačnih stremljenj postavil človek. Prehajale so, se prežamale in (so)ustvarjale en, a večkulturen prostor. Brez pašaporta, kakor nosi naslov tudi četrta zgoščenka skupine Vruja. Z gosti, ki so sodelovali pri snemanju plošče, jo bodo predstavili drevi ob 21.30 na vrtu koprske italijanske skupnosti.

KOPER > Trinajst glasbenih potovanj, v katerih se zrcali sovplivanje in mešanje treh avtohtonih istrskih etnij, je rdeča nit plošče, ki jo je Vruja pred kratkim izdala pri Glasbeni zadrugi Celinka. “S tem konceptom sem hotel poudariti večkulturnost tega prostora in medsebojno vplivanje in prepletanje,” pravi vodja skupine Marino Kranjac.

In dodaja, da ga je k taki tematski zasnovi plošče spodbudilo dejstvo, da ni nobene poglobljene študije, ki bi predstavila, kako se mešanje in sovplivanje treh kultur v Istri odraža v ljudski pesmi. V 50. letih je Olinko Delorko v svoji pesmarici ljudskih iz Istre omenjal en tak primer, v 70. je don Giuseppe Radole Delorkovo študijo nadgradil - v njej omenja 13 oziroma 14 takšnih pesmi. In prav Radolejovo raziskovanje je bilo tudi izhodišče za ploščo Brez pašaporta, pove Kranjac in doda,da je v Istri tovrstnih ljudskih pesmi precej več: “Toliko jih je, da bi brez težav naredili še eno ploščo,” se zasmeji.

V stoletjih sobivanja Slovencev, Hrvatov in Italijanov v Istri je prišlo do medsebojnega prehajanja ali prevzemanja ljudskih pesmi melodij in izvajalskih praks. In čeprav so omenjene kulture živele “ločena življenja”, so ljudje v vsakdanjem življenju stkali nešteto niti, ki so tri etnije med seboj povezovale. In prav prek teh drobnih, a nikakor ne nepomembnih nitk, so se največkrat pretakale tudi pesmi. Kranjac to prenikanje in prehajanje ljudskih pesmi in načinov njihovega izvajanja ponazori z dvema najbolj zanima primeroma iz 20. stoletja: “Šavrinke so s svojo 'trgovino' hodile iz Slovenske Istre v notranjost Istre. Tja so nosile različno blago, nazaj pa jajca in prav gotovo kakšno ljudsko pesem.” Vruja na novi plošči predstavi kar nekaj primerov “glasbenega uvoza” Šavrink, ena najbolj znanih, ki so jih prinesle, je Ona mi je rekla.

Ljudske pesmi iz osrednje Slovenije pa so v Istro potovale tudi z možmi iz Roča in Buzeta, železniškimi delavci, ki so kruh služili v Sežani in okolici. Tu so slišali in prevzeli slovenske pesmi, ki so jim bile všeč zaradi spevnosti in zvočnosti ter jih nato na svoj način prepevali. Tako so, denimo, v Istro prišle Dekle je po vodo šlo, Na planincah, Sem slovenska deklica, Regiment po cesti gre in druge najbolj znane slovenske ljudske.

“In prav ta transformacija, ko neka pesem, značilna za en narod, preide v ljudski repertoar drugega, se mi zdi izvirna in zelo zanimiva. V primerih, ko prevzemniki pesem izvedejo na svojstven način, dejansko pride do glasbenega prevoda,” pojasnjuje Kranjac, ki je s pesmimi, ki jih je uvrstil na ploščo, želel pokazati na odnos in pretakanje med slovensko-italijanskimi, slovensko-hrvaškimi in italijansko-hrvaškimi ljudskimi pesmimi v Istri.

Skladba Bevanda sonifera, s katero se potovanje brez pašaporta začne, pa velja za pesem z največ različicami. “Začnemo jo z igranjem na pive, kot jo igrajo v Galižani pri Pulju, nadaljujemo pa na način, kot jo pojejo v Rovinjskem selu. Kitice so zapete v istrsko-beneškem in čakavskem narečju. Instrumental, ki sledi, je melodija, ki je bila za isto pesem zapisana v Kopru, pesem pa se sklene s petjem v istrsko-beneškem narečju, kot se je ohranilo v Strunjanu,” najbolj “vandravsko” med vsemi skladbami na plošči predstavi Kranjac.

In čeprav je plošča izšla v času, ko je Hrvaška vstopila v Evropsko unijo in je (vsaj načeloma) Istra postala spet cela, Vruja svoje nove plošče ni naredila z mislijo na to priložnost. Kranjac pravi, da je ideja v njem zorela že dolgo. Se mu pa zdi, da zdaj, četudi za prehod na drugo stran Istre še vedno potrebuje osebni dokument, malce laže diha.

Meje, ki je v zadnjih dveh desetletjih ostro in boleče zarezala tako v ta prostor kot tudi v življenja njegovih prebivalcev, pa ne vidi kot ovire, ki se je ne bi dalo preskočiti. “Pesmi in tisti, ki jih 'tihotapimo', s tem, ko ne pristajamo na take ali drugačne meje, dokazujemo, da meje niso naše. Da so nam jih vsilili. Tudi če bi nam postavili berlinski zid, nam ne bi mogli preprečiti, da se ne bi dobivali, ustvarjali skupaj in sodelovali. Naša nova plošča je neke vrste dokaz, da je Istra enoten kulturni prostor, enotna regija in da nas moti, ko nas omejujejo s fizičnimi mejami. In da nas je to navsezadnje prizadelo, saj je poseglo v naše vsakdanje življenje.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---