Pesmi, ki poglabljajo čas

V 65. letu je včeraj umrl pesnik in kantavtor, Tomaž Pengov. Leta 1973 je pri založbi Helidon v 1000 izvodih izdal Odpotovanja - prvo neodvisno ploščo, posneto na območju nekdanje skupne države. Prvi je stopil na cesto kantavtorstva in utrl pot še drugim.

LJUBLJANA > “Ostaja popotnik, ki ne išče asfaltnih avtocest do prestolnic, ampak prašne kolovoze do pozabljenih in zapuščenih krajev,” je ob njegovi zadnji knjigi in plošči Drevo in zvezda leta 2011 zapisal Milan Dekleva.

Tomaž Pengov je na začetku svoje glasbene prevajal in igral pesmi Boba Dylana. Po plošči Odpotovanja, ki jo je ob pomoči tonskega mojstra Aca Razbornika posnel kar v kopalnici v svojem stanovanju na Prešernovi, je izdal še albume Pripovedi (1988), Rimska cesta (1992), Biti tu (1996) in Koncert (2006). V 90. letih je izšla njegova pesniška zbirka Dih, leta 2011 pa pri založbi Sanje še pesemska oziroma zvočna knjiga Drevo in zvezda, v kateri se dnevniški zapisi družijo z recitacijami in neobjavljenimi pesmimi. Pred nekaj meseci je Polona Kasal izdala album Na cesti, na katerega je posodobila devet Pengovovih skladb.

Plošča Odpotovanja, ki je zaznamovala celoten prostor nekdanje skupne države in pripravila pot drugim kantavtorjem, je večji odmev doživela šele v začetku 80. let, ko so jo ponatisnili. Draž Odpotovanj je zagotovo intimistično vzdušje, ki ga je Pengov pletel s tenkočutno liriko, ki jo je mojstrsko spremljal na dvanajststrunsko kitaro in lutnjo.

Na Pengovovi prvi plošči je precej pesmi, ki so z leti dobile poseben, če že ne kulten status. Med njimi so Danaja, V nasmehu nekega dneva, Tihe so njive in seveda, Cesta. “Pesem Cesta, recimo, je nastala, kakor bi jo akumuliral in o njej nič razmišljal. Na poti v Amsterdam sem ustavil v Kölnu, se za en teden nastanil v eni najstarejših romanskih cerkva na planetu. Ravno so jo obnavljali, tam sem našel zavetje in Cesto napisal skoraj naenkrat, mogoče v eni uri,” se je njenega nastanka spominjal v pogovoru, ki je bil v Primorskih novicah objavljen 4. marca 2011.

Tomaž Pengov, ki so mu leta 1997 podelili Ježkovo nagrado, ni veliko nastopal. Nekoč je dejal, da zelo rad igra v živo, a verjetno ni dovolj priljubljen, da bi ga pogosteje vabili na koncerte. Enega zadnjih je imel konec lanskega avgusta na gradu Kromberk, na festivalu Glasbe sveta. Občinstvu se je opravičil, ker ni igral na kitaro, le pel je in recitiral, občinstvu dal pesem, glas in srce.

V pogovoru z Andražem Gombačem je Tomaž Pengov marca 2011 dejal še, da se mu ob igranju pesmi s prvega albuma zazdi, kot da vsakokrat znova nekam odpotuje: “Težko pojasnim, ampak zdi se mi, kakor da mi pesmi širijo, poglabljajo in hkrati krajšajo čas.” MI

---