Pesem pride, ko se ti zdi, da je duša prazna

Ko ob njegovi 80-letnici v torek zvečer v koprskem gledališču članice Slavističnega društva Koper prebirajo njegove pesmi, mnoge nastale med dolgoletnim bivanjem v Avstraliji, je istrski pesnik Bert Pribac ganjen. Še danes bi jih podpisal. Še so resnične in iskrene.

 Foto: Maja Pertič Gombač
Foto: Maja Pertič Gombač

KOPER > Pred številnim občinstvom se je v dobri uri Bert Pribac v družbi gostiteljice, slavistke Jasne Čebron, sprehodil tako po svoji zanimivi življenjski poti - ta ga je iz Istre leta 1959 popeljala v Avstralijo in konec devetdesetih pripeljala nazaj - kakor po literarnih delih, pesniških zbirkah in prevodih, med katerimi je najbolj znan njegov prevod Kosovelove pesniške zbirke Zlati čoln - The Golden Boat.

Prvo zbirko Bronasti tolkač je izdal v Avstraliji že leta 1962 - leta 2000 jo je še z drugimi pesmimi ponatisnilo koprsko društvo Capris. “Avstralija je Slovence lepo sprejela, a kljub temu sem bil sprva precej osamljen,” je priznal pesnik, ki je pesmi pisal že v Istri (“Kmetje so jim radi prisluhnili!”), a je šele v Avstraliji dobil pravo bralstvo. Kljub temu je pesništvo ostalo prostočasni užitek, saj je kot strokovnjak za biomedicinsko informatiko postal svetovalec pri Svetovni zdravstveni organizaciji, s katero je potoval na mnoge konce sveta, od Kitajske do Brazilije. “Pesmi pridejo kot počitek. Pesem pride takrat, ko si misliš: moja duša je danes prazna, moram pogledat, če je kaj v njej, moram ji kaj pokloniti,” je o pisanju poezije med intenzivnim delovnim obdobjem dejal Pribac, čigar večina pesmi je nastajala počasi, postopno.

Po zbirki Prozorni ljudje, ki je leta 1991 prva izšla v Pribčevi stari-novi domovini, je mnoge presenetila zbirka Kiss me Koštabona (Capris, 2003), ki so jo po besedah Čebronove težko sprejeli že zaradi dvojezičnega naslova, ki zaobjema pesnikovi domovini. Gre za zbirko erotičnih pesmi, ki pa jih zaznamuje povezava erotike z bogoiskateljstvom: “Saj nas je on naredil erotične! Bog je en sam erotizem! Ne smemo mu vzeti te vloge!” Tako razmišlja Pribac, ki ni nikoli pristajal na delitev na leve in desne, in se je po sporu z “domobranskim patrom” v Avstraliji odpovedal krščanski veri, a kasneje svojo odnos z vero na novih temeljih ponovno vzpostavil.

Po zbirki Vonj po jasminu (Libris, 2008) in satirično osvobajajoči Podobe zlodejev in svetnikov (Vilenica, 2011) se pesnik v teh dneh vrača k bogoiskateljstvu: “V preteklosti sem se veliko ukvarjal z vero, za časa bivanja v semenišču v Avstraliji užival v raziskovanju religij; takrat smo pri nas poznali zgolj katolicizem in komunizem. V knjigi bodo numenske zgodbe, moja videnja božjega in drobci iz pogovorov z drugimi verujočimi s Filipinov, Kitajske, tudi komunisti. V življenju potrebujemo nekaj, kar presega naše zemeljsko bivanje, in to sedaj raziskujem.”

MPG


Najbolj brano