Pesem, ki žari

Ko bi Vladimirja Memona (1953-1980) ne bila tako zgodaj pokosila bolezen, bi bil zemljevid sodobne slovenske književnosti gotovo precej drugačen, so soglašali pesnikovi prijatelji, znanci, kolegi, sošolci in bralci, ki so se ob Memonovem 60. rojstnem dnevu zbrali v njegovem domačem Kopru.

Odpri galerijo

KOPER> Na spominski večer, ki so ga v sodelovanju Kulturnega kluba Koper in slovenističnega oddelka Fakultete za humanistične študije pripravile Irena Urbič, Jasna Čebron in Vladka Tucovič, se je v sredo zgrnilo več obiskovalcev, kakor jih zmore gostiti dvoranica koprske Foresterije.

Zbranim, med katerimi je bila tudi pesnikova mati Marija - očetu Cirilu so prihod preprečile zdravstvene težave -, je Memonovo delo uvodoma približal Andrej Medved, ki je leta 2000 uredil in izdal zbirko pokojnikovih izbranih pesmi Meje, predlani pa antologijo slovenske avantgardne poezije Fantasma epohé sklenil prav z Memonom.

Medved v sorodnih pregledih sodobne slovenske poezije pogreša zlasti dva pomembna avtorja, ob Memonu še Jureta Detelo, in ugotavlja, da sta se z Memonovo poezijo poleg njega poglobljeno ukvarjala še Denis Poniž in Iztok Osojnik, sicer pa “Slovenci žal prehitro pozabljamo na ustvarjalce, ki jih ni več med nami, in celo na tiste, ki so še, a morda ne ustvarjajo več, kakor so nekoč”.

Medved, ki je prebral odlomek svojega starejšega eseja Podoba pesnika v zrcalu, v Memonovem opusu razbira dva veletoka: “Na eni strani je bivanjska, eksistencialna poezija, na drugi pa lirika, intimna doživljajska izpoved, ki pa ima seveda mnogo širše razsežnosti.”

Pesmi iz Memonovih zbirk Meje (1979) in Flamenko na sodu smodnika (1983) so prebirali Marcello Potocco, Ines Cergol in Gašper Malej, ki pesnika niso osebno poznali, že zgodaj pa se je z njim spoprijateljil Boris A. Novak. Šestnajstletnika sta se spoznala na sestanku urednikov slovenskih šolskih glasil, ki ga je februarja 1970 ob Bohinjskem jezeru priredila Zveza socialistične mladine. “Med nama se je takoj vzpostavila posebna elektrika. Skupaj sva začela napadati organizatorje srečanja, nato pa sva se veliko sprehajala ob jezeru in se v dveh, treh nočeh, kolikor smo bili tam, ogromno pogovarjala,” se spominja Novak, ki je Memona kmalu obiskal v Kopru in ga gostil v Ljubljani. “Poleti pa sva šla šotorit na puljski festival jugoslovanskega filma. To je bila posebna izkušnja, saj je Memon ogromno vedel o filmu, tako da je bil moj vodnik po filmskem in na neki način tudi po literarnem svetu. Pošiljal mi je gimnazijsko literarno glasilo Maestral, ki ga je urejal. Mislim, da mi je poslal čisto vse številke.”

Novak se prijatelja spominja kot “človeka redke svetlobe in energije, solidarnosti, tovarištva, humorja, a tudi gneva, ogorčenja in kritike pri zadevah, ki so nam šle v tedanji družbi in kulturi na živce”. Kasneje sta se kot sošolca na primerjalni književnosti navduševala nad predavanji Dušana Pirjevca, mnoge ure z drugimi umetniki prebila v kultnem Šumiju in sodelovala v uredništvu Mladinine literarne priloge Mlada pota. Po prijateljevi smrti je Novak napisal nekrolog za Mladino in na prošnjo Memonovega tasta Kajetana Koviča spregovoril tudi na pogrebu v Kopru, kjer se mu je pesnikov grob zazdel kakor - tako Novak v obsežnem epu, ki ga še brusi - na glavo postavljen šotor, tisti iz Pulja.

“Njegova poetika se mi zdi razpeta med dva tečaja,” je dejal Novak. “Na eni strani sunki izjemno odprte, raziskujoče energije besede in verze postavljajo v sijajne žareče konstelacije, na drugi strani pa je poetika kristala, torej sinteza modernistične svobodne kombinatorike besed in klasičnih form, ki sledi Mallarméjevi in Valéryjevi poetiki čiste besede. Vmes so še presunljivo osebne pesmi, s katerimi Vladimir Memon stoji in bo stal v naši poeziji.”

Prijetne spomine na Memona je obudil še njegov sostanovalec iz študentskih let Vlado Bernetič, ki je dejal, da so se rosno mladi zanesenjaki že na koprski gimnaziji navduševali nad filmskimi klasikami Wellesa, Buñuela, Tarkovskega in drugih mojstrov, med poznejšim štiriletnim bivanjem v Ljubljani pa je Memon zgolj še napredoval: za svojega junaka je vzel Dušana Pirjevca, strastno prebiral njegove študije v zbirki Sto romanov in se tako poglabljal v francosko kulturo, da se je domala pofrancozil.

Druženje je sklenila slovenistka Mojca Butinar, ki je leta 1998 diplomirala iz Memonove poezije: “Pesnika osebno nisem poznala, so pa njegovi in moji starši dobri prijatelji. Ko sem obiskovala srednjo šolo, v naših berilih žal ni bilo pesmi Vladimirja Memona. Ni jih niti v sedanjih. Torej je treba še marsikaj postoriti.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---