Otroci ne skrivajo, če jim nekaj ni všeč

Igralko Tjašo Hrovat, doma iz Bovca, a z ljubljanski stalnim naslovom, je primorsko občinstvo v prejšnji sezoni spremljalo v vseh štirih premierah Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta. Decembra se je pridružila igralskemu ansamblu Gledališča Koper, kjer je nasledila Ajdo Toman.

Danes ob 10.30 bo v koprskem gledališču premierno predstavila avtorski projekt za otroke Princeska Polonca in žabji kralj.

> Prišli ste v nov ansambel in obenem ustvarili avtorski projekt. Kako sta sovpadla nova izziva?

“Z direktorico gledališča Koper sva se o tem avtorskem projektu pogovarjali, še preden se je pojavila možnost zaposlitve, sem pa zelo vesela, da je to sovpadlo. Koprsko gledališče lepo skrbi tudi za najmlajše obiskovalce, sama pa sem si tudi predstavljala, da bom na igralski poti naletela na otroške predstave. Delo za otroke mi je v veliko veselje.”

> Kakšna je osnovna zamisel Princeske Polonce in žabjega kralja , ki korenini v pravljici bratov Grimm?

“Gre za interaktivno predstavo. Otroci pridejo na obisk k Polonci, ki se rada postavi v vlogo princeske. V njeni sobi pijejo čaj, se igrajo, plešejo, se spoznajo z njenimi plišastimi prijatelji in na koncu jim gostiteljica pove in odigra Žabjega kralja. Predstava želi otroke zabavati, jih popeljati v pravljični svet, jih spoznati z novim in neobičajnim, predvsem pa jim popestriti in polepšati jutro. Primerna je tudi za najmlajše občinstvo.”

> Primož Forte, vaš kolega iz SSG, ki je nedavno na oder postavil Pednjpeda , pravi, da se je ob ustvarjanju vživel v otroka, da je bilo to zanj razsvetljenje. Kako ste to vživljanje doživeli sami?

“Pri svojem projektu se nisem posebej ukvarjala z vživljanjem v vlogo otrok, s tem, da bi igrala otroka. Bolj sem se posvetila temu, da bi otroci začutili, da se lahko z menoj razumejo, da lahko skupaj ugotovimo, kaj je novega, da se lahko z menoj in jaz z njimi zabavam in da vstopimo skupaj v svet domišljije.”

> Gre lahko za svojevrstne prve korake otrok v svet gledališča?

“Predstava je zamišljena tako, da lahko otroci prek nje začutijo, kako čarobno je gledališče. In da vzbudi željo, da še pridejo.”

> Se priprava vloge za otroške predstave razlikuje od ostalih?

“Otroci ne skrivajo, ali jim je nekaj všeč ali ne, ali lahko sledijo ali jim je dolgčas. To mora igralec vzeti v zakup. Meni se zdi to najbolj iskrena kritika. Mislim pa, da priprava za igralca ni drugačna od tiste pri ustvarjanju lika za odrasle. Tako kot odrasli tudi otrok hitro ugotovi, ali se v vlogo vživel oziroma ali ji verjameš ali ne.”

> Se bo Princeska Polonca, kakor pred njo Tinka Binka Ajde Toman, še razvijala? Ali gre za zaključen projekt?

“Ne, Polonca pozna še veliko pravljic, tako da bo najbrž zelo kmalu povedala že drugo, tako da kdor želi slišati Žabjega kralja, naj ne čaka predolgo.”

> Lani ste v SSG Trst odigrali več pomembnih vlog. Kakšna je bila tamkajšnja izkušnja?

“Iz tržaškega gledališča sem po sodelovanju v celotni lanski sezoni odšla z zelo dragocenimi izkušnjami in dobrim občutkom za prihodnost. Čeprav zame, kot mlado igralko, nadomeščanje mladih mamic z že kar nekajletnimi odrskimi izkušnjami (Lare Komar in Nikle Petruške Panizon, op. a.) ni bilo vedno preprosto.”

> Že takoj ste dobili pomembno vlogo v Vajah za tesnobo , predstavi, za katero je bil tržaški ansambel nagrajen z Borštnikovo nagrado za kolektivno igro.

“Bilo je naporno, a obenem sem se v kratkem času zelo veliko naučila.”

> Leta 2011 ste diplomirali, v sezoni 2012/2013 ste igrali v Trstu, sedaj ste članica koprskega ansambla. Če bi sodili po vaši poti, bi utegnili sklepati, da je dela za mlade igralce na pretek. Kakšne so v resnici razmere?

“Če v eni sezoni nadomeščaš dve porodniški in nato zamenjaš igralko v drugem gledališču, je dela res na pretek. Nihče pa z menoj ni delal intervjuja, ko dela nisem imela, prav vmes so bile namreč kar mučne vrzeli. Četudi si danes mlad igralec zelo želi in veliko dela na tem, da bi bil del nekega ansambla, na žalost lahko zelo dolgo ne dobi te priložnosti. Igralci pa smo narejeni tako, da sta za nas dva meseca brez dela zelo dolgo obdobje, ker smo sicer navajeni zelo veliko delati. In v takem stanju se ne počutiš dobro.”

> Kaj preostane?

“Če v mojem primeru Katja Pegan ne bi izrazila želje, da bi pri njih naredila avtorski projekt, bi se morala dela lotiti čisto sama. Kar zajema vse: zamisliti si in postaviti predstavo, jo prodajati in tako dalje.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---