Otok, ki daje prostor mnogim pogledom

Zadnji dan 8. mednarodnega filmskega festivala Kino Otok se je začel v maratonskem duhu, sklenil pa epsko. Celovečerec Florentina Hubaldo, k. t. e. filipinskega režiserja Lava Diaza je platno Art kina Odeon naseljeval kar šest ur, kritika indijske sodobne družbe, ki se v filmu Raavanan preplete s slovitim sanskrtskim epom, pa festivalu pravzaprav ni postavila pike.

IZOLA> Kino Otok je namreč zgodba, ki se s koncem festivala ne konča, le poslovi se - do naslednjega leta.

Kino Otok je prostrana (filmska) krajina, ki ji je nemogoče (no, pa tudi nepotrebno) začrtati ostre obrise. Četudi ima vsako leto drugačen poudarek, ostaja v osnovnih zavezah zvest sebi in občinstvu: to so dnevi, ko so reflektorji usmerjeni v Film, občinstvo pa se naužije filmskih podob, ki jih dejansko ni moč videti nikjer drugje.

Filmsko srce

Letos so organizatorji namenili posebno pozornost sorodnim iniciativam - somišljenikom, ki drugje vzpostavljajo podobna okolja - otočke, na katerih se rojeva in goji filmska ustvarjalnost. Sekcija Otočje je tako ob festivalih oziroma iniciativah Kooperativa, Fuori Orario in Postaja/Stazione Topolove gostilatudiustvarjalce novosadskega festivalaCinema City. Študente in sveže diplomante beograjske Fakultete za dramske umetnosti je na Kino Otok povabil Vlado Škafar. Zelo mlado in izjemno obetavno gardo novega srbskega filma je spoznal na novosadskem filmskem festivalu, kjer je lani predstavljal svoj film Oča. “Sprva se nisem nameraval udeležiti festivala, saj se imenuje enako kot veriga komercialnih kinematografov, to pa mi ni vzbudilo kakšnega posebnega zaupanja. Nato pa sem videl, da se festival dogaja v Vojvodini, ki mi je zelo blizu, in sem sklenil, da se bom udeležil svoje projekcije in nato potoval naokoli. Na festivalu pa me je dočakala čisto drugačna izkušnja, namesto Cinema City bi ga poimenoval kar Cinema Heart,” je povedal Škafar. Festivalu “poveljuje” Bojana Bandić, organizacijski kolektiv pa prireja tudi največji in najbolj priljubljen glasbeni festival na Balkanu Exit v Novem Sadu.

Festival Cinema City je predstavil selektor sekcije Angry DaysStefan Ivančić. “Prvi dve leti je to bil festival nacionalne kinematografije, nato pa so programske vajeti prevzeli novi ljudje, ki so končno ustvarili prvi pravi filmski festival v Srbiji,” je povedal Ivančić, sicer tudi član “beograjske filmske tovarišije”, ki je v Izolo prinesla tudi omnibus deseta obletnica padca Miloševićevega režima. Sedem zgodb, ki se žanrsko gibljejo od črne komedije do melodrame, od poetičnih portretov do družbeno kritične grozljivke, govori o ne preveč optimističnemu srbskem zeitgeistu. Oktober je predstavil legendarni jugoslovanski filmski režiser Slobodan Šijan, ki je bil poleg najuspešnejšega mladega srbskega cineasta Stefana Arsenijevića mentor mladim filmarjem. “Ni bilo lahko prepričati sedem ljudi, da posnamejo omnibus. Na beograjski filmski akademiji v četrtem letniku ni nikakršnega financiranja za diplomski film, študentje se morajo znajti sami. Zato ponavadi po opravljenih izpitih izginejo in se vrnejo po treh, štirih letih z oglasom ali televizijskim filmom kot diplomskim delom. V omnibusu pa so lahko študentje združili moči in se preizkusili v skupinskem delu, ki med študenti režije ni najbolj običajen,” je povedal Šijan.

Da pa klavrni produkcijski pogoji beograjskim študentom ne predstavljajo prevelike “ovire”, dokazujejo tudi uvrstitve njihovih del na številne ugledne svetovne festivale. Dokumentarni film Marka Grbe SinghaPozno smo se srečali, ki je bil tudi prikazan na Kino Otoku, je bil uvrščen na najpomembnejši festival dokumentarnega filma Visions du reel v Nyonu. Dane Komljen (1986) je svoje specifične portrete, ki nihajo med fikcijo in dokumentarcem, med drugim predstavil tudi na filmskem festivalu v Rotterdamu. “To niso samo filmski ustvarjalci, ampak pravcati cinefili, kakršnih v Sloveniji ne najdem prav veliko,” pa je zagnanost mladih srbskih filmarjev komentiral Škafar.

V Italiji ni prostora za dokumentarce

V sklopu sekcije Otočje je Kino Otok obiskala tudi Giovanna Taviani, ki je občinstvu približala tudi mednarodni festival dokumentarnega filma Salina Doc Fest. Kot je dejala, gre za festival, ki je po vzdušju in naravnanosti zelo podoben Kino Otoku, a s pomembno žanrsko razliko - posveča predvsem narativnim dokumentarnim filmom. “Za dokumentarce italijanskih kinematografih ni prostora. Zato si prizadevamo dokumentarce vključiti v kinematografsko distribucijo,” je povedala Tavianijeva. Na Kino Otoku je predstavila tudi zadnje delo svojega strica in očeta Cezar noče umreti, ki je odnesel zlatega medveda za najboljši film na letošnjem Berlinalu. S seboj pa je pripeljala tudi primer narativnega dokumentarca Begi in pristani, vrnitev na Eolsko otočje, ki ga je režirala in govori o znamenitih filmih, ki so jih snemali na tem sapo jemajočem otočju. Prav tam je Roberto Rossellini posnel Stromboli, Michelangelo Antonioni celovečerec Aventura, Michael Radford pa Poštarja.

21/7 - Otok Daily

Osma izdaja mednarodnega filmskega festivala Kino Otok je imela z vremenom precejšnjo srečo. Kljub nič kaj sončnim napovedim dež ni močil projekcij na Manziolijevem trgu. Te so bile ob koncu tedna polne do zadnjega kotička, neka tere pa celo razprodane. Obiskovalce letnega kina Manzioli pa je letos čakalo posebno presenečenje. Četudi niso bili ves dan na festivalu, so bili zvečer deležni ekstrakta dneva: nekajminutne video-impresije, svojevrstnega festivalskega dnevnika, ki so ga v filmskem jeziku pripravili udeleženci multimedijske delavnice. Festivalski utrip je namreč beležila ekipa 21 mladih entuziastov iz sedmih držav. Pisano druščino, zbrano pod imenom Otok Daily - Multimedia Tarining Course, je vodil Borut Jerman iz koprskega Kulturno izobraževalnega središča Pina: “Ekipa Pine, ki je pripravila program usposabljanja, izhaja iz predpostavke, da organizatorji kulturnih prireditev in projektov promovirajo svoje aktivnosti predvsem z uporabo razširjenega in nepoglobljenega medijskega jezika. Ta javnosti največkrat prenese zgolj faktografske podatke o projektu. Večina teh projektov pa premore globljo raven, ki se sooča z zanimivimi vprašanji in refleksijo sodobna družbe, zato smo udeležence usmerjali predvsem v poglobljen pristop,” je pojasnil Jerman, ki je z udeleženci delavnice v času festivala ob video-dnevnikih pripravil še dve številki festivalskega časopisa, utrip pa so beležili tudi na blogu.

Priložnost za nove poglede

In kaj reči festivalu na rob? Direktorica Lorena Pavlič je z letošnjo izvedbo zadovoljna. Ker se je osma festivalska izdaja rojevala v času, ko se na vsakem koraku varčuje, so se organizatorji tokrat soočili z drugačnimi izzivi. Po oceni Pavličeve jim je uspelo, ker so našli nove somišljenike, pa tudi zaradi mreže starih prijateljev in festivalskih selektorjev. “Letošnji festival si bom zapomnila po novi energiji in srečanjih, ki so odprla priložnosti za nove poglede. Imeli smo res veliko gostov in navdušeni so bili nad tem, da se je pri nas mogoče v film poglobiti, da tu ni hitenja in balasta, kot so, denimo, rdeče preproge. Zdi se mi, da je bilo tokrat čutiti neko posebno povezanost in svežino. K temu so zagotovo prispevali naši prijatelji, ki delajo po podobnih načelih kot mi, in smo jih predstavili v sekciji Otočje. Tudi tokrat festivala ne bi mogli izpeljati brez brigade prostovoljcev - vedoželjnih in zagnanih mladih ljudi iz vseh koncev Slovenije.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

BILJANA PAVLOVIĆ

ANDRAŽ GOMBAČ

---