Ostati človek, ko so razmere nečloveške
Kultura
11. 11. 2013, 08.45
, posodobljeno: 31. 10. 2017, 01.28
Odvzeta svoboda. Ponižanje. Bolečina, ki je bila mnogokrat nema, v družbi pa domala povsem nevidna. Vse to v gledalca vstopa na razstavi Zadnji pričevalci, na kateri ga nagovarja Spomin. Natančneje spomini civilistov iz tedanje Ljubljanske pokrajine, ki so bili v letih 1942 in 1943 internirani v italijanskih fašističnih taboriščih.
Odpri galerijo
Foto: Manca Juvan
KOPER
> 8. septembra leta 1943 Italija kapitulira. Takrat razpustijo tudi fašistična taborišča. Sedem desetletij, ki so pretekla od takrat, ne zagotavlja, da so posledice internacije odpravljene. To je le eno od spoznanj, do katerega so ob pogovorih s posamezniki, ki so taborišča doživeli in preživeli ter s svojci internirancev, prišle avtorice razstave: novinarka Saša Petejan, zgodovinarka dr. Urška Strle in fotografinja Manca Juvan.
Razstava Zadnji pričevalci je bila prvič predstavljena septembra letos v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani. V Kopru, kjer bo na ogled do 1. decembra, gostuje v sodelovanju z Obalnimi galerijami Piran in Pokrajinskim muzejem Koper. Čas gostovanja razstave v galeriji Loža je priložnost, da tisti, ki so preživeli fašistična taborišča, ali njihovi sorodniki navežejo stik z raziskovalkami. Te želijo zbrati pričevanja o internaciji prebivalcev slovenske Istre, Brkinov, Čičarije in Krasa ter s tem prispevati k ohranjanju spomina na zgodovinske dogodke, ki doslej še niso bili zadostno obravnavani.
V letih 1942 in 1943 je bilo v italijanska fašistična taborišča odpeljanih približno 50.000 Slovencev. A tega podatka na razstavi ni. Namesto statistike govori in v ospredje stopi spomin. Tisti, ki je bil dolgo tabuiziran. Tisti, ki so ga spodjedale sence (družbene) pozabe.
Razstava je razdeljena na dva dela. V prvem, manj obsežnem, je nakazan zgodovinski kontekst, gledalec pa tudi izve, kdo so pripovedovalci spominov. Med njimi je 13 še živečih posameznic in posameznikov, ki so preživeli fašistična taborišča, ter 11 svojcev, ki so spregovorili o spominih na svoje bližnje, ki so bili internirani. Razstava Zadnji pričevalci razgrinja intimne, osebne zgodbe, ki pa so obenem tudi zgodbe vsega človeštva. Govorijo namreč o odvzemu človekovih pravic, deportaciji, ponižanju, lakoti, boleznih, smrti. O tem, kako ostati človek v nečloveških razmerah.
Kako to težko izkušnjo, ki je za tiste, ki je niso doživeli, domala nedoumljiva, izkušnjo, ob kateri se zdi, da je vse besedišče, ki ga imamo, preskromno, sploh prenesti obiskovalcu? Razstava v odgovor ponudi fotografije Mance Juvan. Te uspejo v trenutek, v katerem so bile posnete, zaobjeti sedem desetletij: trpljenja, zaznamovanosti, mnogokrat tudi molka. Nekaj tako osebnega, krhkega in nematerialnega, kot je spomin, je težko posredovati, še zlasti prek vizualnega medija. Manca Juvan pa prek fotografskega medija gledalcu spomin pričevalca posreduje kot - občutek. Njeni portreti pričevalcev so posneti v temnih tonih, ki nakazujejo oddaljenost spomina, a so kljub temu preprosto - živi. Ob sugestivnih fotografijah so na razstavi predstavljeni tudi predmeti, ki so jih pričevalci prinesli iz taborišč.
Saša Petejan pravi, da želi razstava nam, ki živimo tu in zdaj, ponuditi priložnost, da razvijamo dve človeški lastnosti: empatijo in spominjanje: “Avtorice smo ugotovile, da je naša dolžnost ohranjanje zgodovinskega spomina. In prišle smo do potrditve oziroma ugotovitve, da več kot imamo zgodovinskega spomina, bolj smo ljudje.”
Janez Maršič, sin Alojza Maršiča, interniranega v dveh fašističnih in nato še treh nacističnih taboriščih, pa je med pričevanjem med drugim dejal: “Ne obstajam od leta 1958, ampak do koder seže spomin na moje.”
MAKSIMILJANA IPAVEC