Optimističen pogled v slovenski film

25. Tržaški filmski festival se je prevesil v drugo polovico, v kateri se poleg letos nadpovprečno zastopanih slovenskih avtorjev, lahko ozremo tudi po najnovejših filmskih izdelkih iz srednje in vzhodne Evrope.

TRST > Festival se bo končal v sredo, še pred razglasitvijo nagrajencev pa bo ob 18. uri na sporedu Razredni sovražnik, celovečerni prvenec Roka Bička, ki bo tako začel pot po italijanskih kinematografih.

Na Tržaškem filmskem festivalu je slovenski film reden gost, ne nazadnje je program zasnovan kot pregled najnovejših filmskih snovanj s področja srednje in vzhodne Evrope.

Nova zgodba, nova energija

Kaj se dogaja na področju slovenske filmske ustvarjalnosti, že od leta 1987 spremlja umetniška direktorica festivala Annamaria Percavassi. Glede slovenskega filma je optimistična in mu napoveduje zelo svetlo prihodnost. “O aktualni slovenski filmski produkciji imam zelo pozitivno mnenje. Lani sem videla nekaj zelo zanimivih slovenskih produkcij, in zato ni naključje, da imamo letos na sporedu kar pet slovenskih filmov. Ampak očitno se na tem našem slovensko-italijanskem področju razvija nekaj novega, oblikuje se neka nova generacija ali filmska energija, ki me navdaja z velikim optimizmom,” pravi direktorica festivala in med novimi slovenskimi filmi posebej opozarja na dokumentarca Projekt: rakDamjana Kozoleta ter delo Petre SeliškarMama Evropa. “Posnela je zelo izvirno zgodbo o Evropi, ki ne pozna meja,” dokumentarec Seliškarjeve, ki je uvrščen v tekmovalni program letošnjega tržaškega festivala, opisuje Percavassijeva.

Po njeni oceni je za slovenski film zelo spodbudno tudi to, da nagrade na festivalih pobirajo prvenci: “Tu mislim na Razrednega sovražnika Roka Bička. Mladi režiser ni naredil banalnega filma o šoli, ampak je ustvaril večplastno zgodbo, ki zelo učinkovito zajame nelagodje med mladimi in to je prisotno vsepovsod, ne samo v Sloveniji.”

Pravi človek brez proračuna

V soboto pa so na festivalu prikazali tudi “no budget” glasbeni dokumentarec Pravi človek za kapitalizem. Režiser Dušan Moravec v njem predstavlja Damirja Avdića, “bosanskega psiha” - pesnika, kantavtorja, pisatelja, ki brezkompromisno, neizprosno in kruto reže s svojimi izpovedmi o posledicah vojne in kapitalizma, poje pa tudi o ljubezni. Moravec, ki je bil v gimnazijskih letih član idrijskega punk benda Kuzle, od leta 2000 pa se posveča izključno (dokumentarnemu) filmu, je občinstvo v Gledališču Miela nagovoril v slovenščini ter poudaril zgodovinsko pomembnost Trsta zanj in za slovensko obmejno prebivalstvo. Avdića, ki ga v dokumentarcu spremlja na turneji po državah nekdanje Jugoslavije, je Moravec opisal kot zelo posebnega avtorja ter dodal, da je film nastal praktično brez proračuna.

Recesija ne prizanaša

Kljub zelo dostopnim cenam za obisk festivala - dnevna vstopnica znaša 10 evrov, za študentski abonma, ki vključuje vse projekcije, je potrebno odšteti zgolj 20 evrov, vsi ostali pa lahko za 30 evrov uživajo v najnovejših filmih iz srednje in vzhodne Evrope - obisk presenetljivo ni nadpovprečen. Zadnja sobotna projekcija, dokumentarec- Pussy Riot: A Punk Prayer je dvorano gledališča Miela napolnila le do polovice, čeprav bi glede na aktualnost vsebine filma, ki govori o ruskih umetniških aktivistkah Pussy Riot, pričakovali, da bodo vstopnice razprodane. Kot kaže, recesija ne prizanaša niti cenovno zelo dostopnim festivalom.

BILJANA PAVLOVIĆ

---