Olimpijada kot zavetje poezije
Karlo Hmeljak stopa po dveh vzporednih življenjskih poteh. Olimpijec in trener jadranja je te dni izdal svojo drugo pesniško zbirko Krčrk (LUD Literatura, zbirka Prišleki), ki jo je sinoči predstavil v koprski Pini, danes o njej govori v Trubarjevi hiši literature, jutri ob 19. uri pa jo bo približal še Izolanom v galeriji sodobnega nakita Taktil.
Karlo Hmeljak: “Mislim, da so stvari, ki nam jih danes predstavljajo kot zelo nujne, torej razne ukrepe, kratkotrajna stvar, zatorej se je treba okleniti tistega, kar bo vse to preživelo. V tem lahko ljudje črpajo večjo moč.” Foto: Maja Pertič Gombač
Knjigo je posvetil boju za ohranitev velike čitalnice Študijskega oddelka v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja. Izguba tega prostora, ki je bil med drugim ključen tudi za nastanek njegove zbirke, bi po mnenju Karla Hmeljaka morala Koprčane veliko bolj vznemirjati, kakor so jih palme.
> Začniva pri naslovu Krčrk, ki je nastal na koncu, a udari prvi. Gre res za krč črk?
“Ja, gre za črke, ki so v krču. Poezija se je dogajala zelo grafično, prav po črki, tako da je podobnost ali kombinacija črk zapovedovala sistem dogajanja v jeziku. Pomen besed ni bil glavni. Mislim, da so črke v krču znotraj besed. In uboge ujetnice je treba iz njih reševati. In ubogi mi, ki smo v ta jezik ujeti!”
>Omenjate pomen besed. Ta se pojavi že na hrbtni strani knjige: Moj smisel je smisel besed, ne tega, kar pomenijo. In takoj v uvodu je še misel Uroša Praha, ki pove podobno: Nisem to, kar tu piše, temveč kamor to vodi. Gre za rdečo nit knjige?
“Moto knjige sta omenjena verza pesnika Uroša Praha in še verza Jureta Detele: V tej pesmi gre za konstitucijo mojega bodočega krika. Pomembno se mi zdi gledati na stvari z vidika daljnosežnosti, kjer se lahko razprostirajo prostori svobode. Ali drugače: s tem, kar se trenutno dogaja, nisem preveč obremenjen, če le na to pogledam z vidika daljnosežnosti. Če to berem kot nekakšno narekovanje nečesa, kar šele bo, se odpre veliko več možnosti. To je drža, ki nam danes lahko v vseh smislih pomaga. Mislim, da so stvari, ki nam jih danes predstavljajo kot zelo nujne, torej razne ukrepe, kratkotrajna stvar, zatorej se je treba okleniti tistega, kar bo vse to preživelo. V tem lahko ljudje črpajo večjo moč.”
>Zbirka se od prve razlikuje že na pogled. Krajši verzi, fragmenti, okruški, naslovov ni, so le naslovi nekakšnih poglavij. In še prostostoječe misli, kot je: “Škoda papirja.”
“Vse bolj sta se pojavljali dve legi. Vse več je bilo izrazitih in udarnih verzov, ki so bili kratki, kakor je omenjeni. To logiko jezika sem vse bolj zasledoval. A veliko je bilo tudi pisanja v slogu neprekinjenega toka besed, ki ga nisem želel nadzorovati in je šele skozi nenadzorovanje dobil smisel. To dvoje se je izmenjevalo. Zato ima knjiga štiri dele, ki pa so več kot cikli. Okruški so med sabo v tesnejši povezavi, ko bi bile posamezne pesmi.”
>Kot bi bili naslovi ciklov naslovi daljših pesmi.
“Ja, morda bi jih nekdo lahko bral tudi kot daljše pesnitve, čeprav tako močne povezave spet ni. Forma je torej med ciklom in pesnitvijo.”
>Zavestno se se odločili, da v drugo ne želite spremne besede. Zakaj?
“Izhajal sem iz prepričanja, da je ta knjiga jasna in da so možnosti napačnega branja karseda izključene. Zato nisem želel, da bi bil na zavihku, kamor se pogosto zgostijo spremna besedila, kakršenkoli tekst, ki bi usmerjal bralca. Mislim, da je dovolj motivov in 'oprijemal', na katerih je možno sprožati debate v več različnih smeri in ne zgolj v eni dimenziji.”
>Se želite tako otresti tudi primerjav s Tomažem Šalamunom, ki je močno zaznamoval vašo prvo zbirko?
“Zdaj mi je vseeno. To knjiga je pisana iz povsem drugega stališča. Gre za nekakšno odhajanje, poslavljanje. Na ta način sem prišel do nečesa, kar lahko pišem samo jaz. Pri tem ne mislim na ekskluzivnost ... Ne gre za originalnost. Razen z vidika, da je vsak od nas originalen v svojih pomanjkljivostih. Svoje pomanjkljivosti sem v tem primeru izrazil tako, da sem prišel do idealne oblike tega, kar zmorem izrekati. Tako sem se ločil od marsikoga in marsičesa. Hkrati pa sem na ta način lahko bolj neobremenjeno povezan z marsikom. Tudi s Tomažem.”
>Povezani ste, pravzaprav življenjsko odvisni tudi od športa. Jadranje je vaša služba. Izjemno redki so športniki, ki najdejo čas tudi za treniranje intelekta. Vi pa ste nekje izjavili: “Šel sem na Olimpijado, da bi sploh lahko pisal.” Zveni precej paradoksalno ...
“Najprej naj povem, da se nič ne zgodi z danes na jutri. Nobena odločitev ne bo neposredno pripeljala do osvojitve cilja - ne v poeziji ne v športu. V tej izjavi ne gre za nikakršno podcenjevanje nastopa na olimpijskih igrah. Te naloge nisem nikakor jemal z lahkoto. Zadnje dve leti sem živel po zelo strogih pravilih. Podredil sem se obremenitvam, ki so bile potrebne, da sem se lahko uvrstil in kasneje tekmoval na olimpijadi. A obenem sem se za to odločil, ker mi je nudilo zavetje pred vsem ostalim. Popolnoma me je osamilo od literarnih krogov, domačega okolja, prijateljev ... Kar ni bilo zmeraj prijetno, a imel sem prostor in čas, da sem lahko premislil. Velikokrat sem se hecal, da živim kot puščavnik. Lani v tem času smo bili v Splitu. Štirje smo živeli v enem stanovanju in naš dan so sestavljali dva ali trije treningi, prehranjevanje in spanje. Te okoliščine ti ponujajo možnost razmišljanja. V tem pogledu sem v intervjuju za Literaturo dejal, da sem se s pisanjem boril proti samemu in da sem šel na olimpijado zato, da sem lahko pisal.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ