Okrutnost in duhovitost švercanja

V muzeju moderne in sodobne umetnosti na Reki je na ogled Antologija krijumčarenja (Antologija kontrabanta). Vključuje mednarodno razstavo in simpozij, obravnava švercanje čez vse možne meje in na vse možne načine, nekdaj in danes.

REKA > V evropskem projektu so se povezali reški muzej, galerija sodobne umetnosti Galeria Contemporanea iz Trsta in Mestni muzej iz Idrije, sodeluje pa tudi reški muzej policije. Kustosinje so Sabina Salamon, Giuliana Carbi, Marija Terpin - Mlinar ter Ana Peraica.

“Zanimalo nas je tihotapstvo, ki je bilo od nekdaj motivirano kot metoda preživetja. Po drugi strani pa tudi kot odpor sistemu. In polje kreativnosti. Evropa kot mreža meja je idealni teren. Šverc presega države, ideologije, saj se je dogajal v vseh sistemih, socializmu in kapitalizmu, je aktualen še danes in je del našega nemirnega sveta in življenja,” je na odprtju razstave, na kateri s svojimi deli sodeluje približno 25 avtorjev in skupin iz vse Evrope (iz Slovenije Novogoričanka Anja Medved in trio Janezov Janš) dejala kustosinja reškega muzeja Sabina Salamon. Avtorje in predavatelje so izbrali na mednarodnem razpisu, nekatere so tudi sami povabili.

Večina del se ukvarja z akcijo kontrabanta. Madžarska avtorica Balasz Beothy se ukvarja s švercanjem kontracepcijskih tablet in swatch ur, ki so jih Romuni tihotapili iz Madžarske, Can Sungu iz Turčije se v svojem projektu spominja, kako so Turki iz Nemčije v 80. letih tihotapili prve videorekorderje, a z njimi tudi video kulturo. Srb Dušan Radovanović obravnava tihotapljenje steroidov, na katere je sam naletel. “Nekega dne poštar prinese zavoj, v katerem je bila knjiga, a ko sem jo odprl, so bili listi izrezani, noter pa polno stekleničk s steroidi. Kaže, da je pošiljko poslal prejšnji stanovalec, napotena je bila v Pariz a od tam so jo poslali nazaj. Očitno ni našla naslovnika,” je povedal Dušan. Spet drugi umetnik, član neoanarhističnega gibanja iz Nemčije na videu pove svojo zgodbo tihotapljenja droge, kokaina in ekstazijev, zaradi katere je presedel v ječi 12 let.

Arizona Road

Azra Akšamarija (Avstrija) obravnava urbanistični projekt Arizona Road, črni trg na Balkanu. “Sredi 90. let so unproforjevci stimulirali, da se to zgodi v Brčkem, v tej neurejeni družbi in neurejenem sistemu. Na tem humusu je začel trg rasti, na njem si dobil vse, od ljudi, organov, droge, živil, blaga, približno 30.000 ljudi je živelo od tega,” projekt opiše Salamonova. Okoli leta 2000 je vlada to očistila na radikalen način, sprojektirali so nove trgovine, nakupovalna središča, za katerimi pa je stal kitajski kapital, začeli so, a ne končali. Veliko ljudi je ostalo brez denarja, lokalna mafija je nadomestila prejšnjo mafijo ... “Predlog urbanistke je, naj se območje nekako ozdravi, naj se tam prodajajo lokalni proizvodi lokalnih ljudi, naj se območje samovzdržuje,” je povedala avtorica.

Koliko je vredno življenje

Primer območja, ki so si ga v svoje roke vzele Afričanke, je projekt Iye Omoge Italijana Cristiana Bertija: “Moj projekt je nastal na podlagi pripovedi prostitutk iz Nigerije. Govorile so mi, da so v okolici Torina imele svoj dolg pločnik, razdeljen na tri dele, kajti same so se razdelile na tri 'razrede', mlajše in lepše so bile v prvem razredu. Mlajše so zasmehovale starejše z izrazom Iye Omoge, kar pomeni mama lepe hčerke ali starka, ki se obnaša kot mladenka.” Zgodbo je povedal, da bi jo ohranil, kajti prostitutk na tem mestu ni več, razgnala jih je policija. Razstavil je fotografije pločnika, posnete ob zori, ko so vračale domov s prvimi jutranjimi avtobusi. “V projekt se vključujem, da bi prikazal neformalno ekonomijo. Povedati sem želel, da medtem, ko gremo v gore, se sprehajamo po gozdu in nabiramo gobe, mimo nas poteka trgovina z ljudmi.”

In s človeškimi organi. O prepovedani trgovini s človeškimi organi je govorila Ana Smokrović, kazala fotografije Indijcev, ki so na ledvičnem delu imeli zarezo. Prodajo ledvico, da lahko preživijo, a veliko jih med operacijo tudi umre. Prodajajo južnjaki, kupujejo severnjaki, prodajajo nerazviti, kupujejo zahodne razvite družbe in te hočejo “sveže meso”. “Ko ena oseba pridobiva ugodnosti na račun šibkosti druge, govorimo o izkoriščanju. Tu se ena skupina ljudi žrtvuje za drugo,” je dejala Smokrovićeva. Govorimo o ubijanju? “Seveda, saj gre za izpostavljanje nekoga drugega smrti. A akt pomeni veliko več, govori o življenjih, ki so očitno bolj vredna od drugih,” je etično plat tovrstnega tihotapstva poudarila Smokrovićeva.

Tihotapijo pa se ne le telesa in deli teles, ampak tudi ... identiteta. Franc Trček z ljubljanske Fakultete za družbene vede je na primeru bosanskih literatov, ki živijo v tujini, razvil tezo, da se, če živiš na drugem jezikovnem in kulturnem in geografskem območju, skozi avtorja vselej tihotapi identiteta.

Novodobno tihotapstvo

Projekt se prihodnje leto nadaljuje v Idriji. “Ko je Sabina obiskala Idrijo in opazila prezentacijo rapalske meje in tihotapljenja na naši stalni razstavi, so se začeli pogovori, ideje so se začele razvijati,” je povedala kustosinja idrijskega muzeja Marija Terpin - Mlinar. V Idriji bo istoimenska razstava na ogled prihodnje leto, a to bo idrijski pogled, ne zgolj prenos razstave. Dogovorili so se namreč, da bo vsak od partnerjev na tematiko pogledal s svoje perspektive, zato bodo to tri različne razstave in simpoziji. “Tihotapljenje je v Idriji doma že od odkritja živega srebra, tihotapili so živo srebro, čipke, ob rapalski meji je bilo tihotapljenje za preživetje, v virih zasledimo tudi smrti zaradi kilograma moke ali kave. Tihotapilo se je iz Italije v Jugoslavijo in iz Jugoslavije v Italijo, predvsem les in živino,” pravi Terpinova.

Novodobno tihotapstvo sovpada z novo potrošniško družbo. Zgodovinarka Dragica Čeč, sodelavka Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem, jo je postavila v 18. stoletje. Najzanimivejša artikla švercanja sta bila tobak in sladkor, ki sodita v produkte porajajoče nove potrošniške družbe, sol tedaj stopi že v ozadje zaradi nove davčne in carinske politike habsburške monarhije. “Tu pa so tudi zdravila, ki jih 18. stoletje ni prodajalo, ruralno območje pa si jih je želelo in potrebovalo.” Kdo so bili tihotapci? “Sodni viri pričajo, da so na eni strani bile velike tihotapske skupine, imamo krošnjarje, kronika poroča, da je tihotapska celica tudi družina, zaradi tobaka je gorenjska družina s kamni ubila dva nadzornika na Dolenjskem, ko so tihotapili tobak,” pravi Dragica Čeč. Ženske so trgovale na krajše razdalje, iz mesta v ruralno okolje. Od druge polovice 18. stoletja pa ženske, zanimivo, tihotapijo otroke iz sirotišnic Trsta v zaledje, na podeželje. “Tudi okolica Gorice je bila polna mitnic in ker je bilo na vsaki potrebno plačati davek, so se jim tihotapci izognili ter blago peljali čez Banjško in Šentviško planoto,” o naši zahodni meji pove Čečeva.

KLAVDIJA FIGELJ

---