Okna prehajanja

Vmesni prostor Klementine Golija, kakor nosi naslov razstava njenega najnovejšega cikla v osrednjem razstavišču Obalnih galerij Piran, ni nekaj fizičnega. Niti geografskega. V duhovni pokrajini, ki se vedno znova pojavlja v njenih delih, ima vlogo okna. Vase in iz sebe.

PIRAN > Vmesni prostor, cikel najnovejših del, ki ga je koncipirala prav za prostor Mestne galerije Piran, je nastal v dobrem letu. Najnovejše slike, kakor pravi Klementina Golija, se od prejšnjih ciklov razlikujejo predvsem po zasnovi slikovnega polja.

“To se deli v več horizontalnih ravnin, temeljne so pa tri. Spodnji prostor je zemeljski, nekakšen fizični prostor, ki je običajno tudi zelo pastozno naslikan z večbarvnimi nanosi. Osrednji del je prostor življenja, je svetel, običajno v krem, okrastih tonih, in je svojevrstna svetloba, kajti svetloba je tista, ki stvari dela vidne, ki jih izrisuje. V osrednjem prostoru se običajno naseljujejo simboli, ki imajo različne konotacije, tu je moja tipična črna ekspresivna risba in podobe, ki so kot nekakšna okna,” pojasnjuje slikarka, ki jevrhnji prostor,zgornji del na tretjino razdeljenih večinoma vertikalnih slik, namenila duhovnemu prostoru. Tu se pojavi v njenem doslejšnjem slikarstvu nov element, geometrijska risba, ki ni več intuitivna in ekspresivna, temveč zavestna, stroga.

Med zemeljskim in duhovnim prostorom je torej prostor življenja, tisti medprostor, po katerem nosi ime razstava in ki tudi na slikah za gledalca predstavlja polje največje privlačnosti.

Okna prehoda in prehajanja

“Vmesni prostor je prostor prehoda, prostor fizičnega, duhovnega, emocionalnega prehajanja človeških stanj. V teh svetlih prostorih so zelo pogosto tudi krogi, kar izhaja deloma tudi iz mojega prejšnjega cikla, ki je nosil naslov Uvid - ok(n)o v dušo in predstavljajo nekakšna okna, line. Pri njih je zanimivo, da se odpirajo in zapirajo, še bolj pa me navdušuje misel, da je okno lahko pogled od znotraj navzven in obratno, pogled v duhovni notranji prostor,” pravi avtorica, ki jo še vedno, zlasti v osrednjem delu najnovejših slik, spremlja prepoznavna risba.

“Temno krokijsko znakovje, ki je skozi različne cikluse in premene avtoričin prepoznavni ikonografski kanon, deluje kot nežna sled njene spontane in infantilne geste,” v spremnem besedilu piše kustosinja Nives Marvin, ki pravi, da so poteze slikarkine roke gotovo najbolj avtentičen spiritus agens ustvarjalnega procesa. “Te zarisujejo sublimirane mikro psihograme kot tisto posebno esenco, ki posamični podobi daje kar ekspresivno veličastnost v smislu skrajno subjektivnega izraza. Klementinina črta je suverena ter hkrati subtilna in krhka, vsekakor zelo sugestivna z občuteno iskreno izpovednostjo, gledalcu pa dovoljuje še asociacije na preprosti in vsakodnevno videni konkretni svet, ki je tudi njen enakovredni in nikoli dokončno dorečeni ustvarjalni izziv,” še razmišlja Marvinova, ki “minucioznim linijskim zapisom” v sicer racionalno urejenih in geometrijsko zasnovanih kompozicijah razstavljenih podob pripisuje svojevrstno mehčalno vlogo.

“Mislim, da gre za preplet abstraktnosti in figuralnih kompozicij ali simbolov. Risba, ki se zarisuje na zelo različne načine, ima včasih tudi asociativne vsebine. Linije na eni od slik tako spominjajo na lestev, na Jakobovo lestev, na gugalnico,” pravi avtorica, ki svoje slike ustvarja s tehniko kolažev, kar gledalec opazi šele pri podrobnejšem ogledu.

“Kolaž uporabljam že od akademije, tehniko pa ves čas nadgrajujem. Uporabljam predvsem tanke klobučevinaste, prosojne papirje in razne izrezke iz revij ali fotografij, ki jih na platno nalepim, poslikavam, preslikavam, tako da je včasih opaziti dele arhitektur, rastlinja, skale,” pravi avtorica, pri kateri vnovič najdemo precej elementov, ki nakazujejo duhovne pokrajine, tako značilne za njena dela. “So pa tudi določeni abstraktni elementi, ki gledalca nagovarjajo, da si sam ustvari mnenje o tem, kaj bi lahko bilo,” še dodaja Klementina Golija, ki z goriškim slikarjem Klavdijem Tutto živi in ustvarja v Kranju, kjer je pobudnica in predsednica Bienala mesta Kranj.

Vztrajati, vztrajati

Z izzivi, ki jih je prinesla gospodarska kriza, s katero se je že tako slabo delujoči trg umetnin še dodatno sesedel, se spopada zlasti z vztrajnostjo. Vztrajnost, pravi, je ves čas njen moto. “Slikarstvo je poklic, pri katerem moraš biti zelo vztrajen, pri tem pa je najbolj v pomoč izjemna ljubezen. In ta me spremlja ves čas,” pripoveduje. Ob tem poudari, da je že od samega začetka, ko je leta 1990 diplomirala na oddelku za slikarstvo na Accademii di Belle Arti di Brera v Milanu, kasneje pa na ljubljanski akademiji končala podiplomski študij grafike pri Lojzetu Logarju in še podiplomski študij slikarstva pri Gustavu Gnamušu, poskuša čim več razstavljati tudi v tujini. Tako že več kakor desetletje redno razstavlja v Avstriji, predstavila pa se je tudi že v Gentu, v Rotterdamu in drugod.

“Pravega galerijskega sistema nismo imeli niti v časih, ki so bili bolj naklonjeni kulturi, tako da smo se slikarji primorani ves čas boriti. Žal je slikarstvo osamljen poklic in se zato ustvarjalci prepogosto borimo posamezno. Gotovo bi se morali bolj povezati, saj je to najbrž eden od razlogov, da se glas likovnih ustvarjalcev redko sliši,” pravi slikarka, ki v Piranu razstavlja do sredine junija.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---