Ojejej, kako sem grd, a srečen!

Ponedeljkova premiera Jesihovega Desetega račka v režiji Katje Pegan v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu nam bo zagotovo ostala v spominu po živahnosti kostumov Ane Matijevič in živosti odrskega dogajanja, prepletenega z domiselnim videom dua, ki se podpisuje Voranc in Oton, pa po nadvse imenitni perjadi: Maji Blagovič kot gosi, Tjaši Hrovat v vlogi kokoši, Gregorju Geču kot puri in seveda Nikli Petruški Panizon v vlogi race.

Prizor iz Desetega račka (z leve): Maja Blagovič, Gregor Geč, Tjaša Hrovat in Promož Forte
Prizor iz Desetega račka (z leve): Maja Blagovič, Gregor Geč, Tjaša Hrovat in Promož Forte 

TRST> Andersenov grdi raček ni bil niti napol tako grd, kot je grdega v svojem pesniškem dramskem besedilu naredil Milan Jesih. Revež je bil tako grd, da se ga je lastna mati odrekla, da se ga je prestrašil celo strašilar in da se tega, kako neznansko grd je bil, “niti po slovensko ne da povedati”. Ta navidezno skoraj povsem andrsenovska zgodba je v Jesihovem besedilu povsem neandrsenovska, tudi zapletenejša je in prekrita s tanko plastjo eksistencializma, ki se zrcali tudi v jeziku.

Režiserka Katja Pegan je besedilo občutno skrajšala, česar navadno predstava ne more v celoti prekriti, a je režiserki s prepletanjem dogajanja na odru z videom uspelo zgodbo učinkovito zasnovati, razviti in navsezadnje razplesti.

Igralska zasedba je v odrski postavitvi, v kateri se veliko poje - glasbo je napisal Mirko Vuksanovič - ekipno, kjer prevladuje ženski spol (običajno tri ženske vloge in ena moška na prizor), zares dobro uigrana. Igralci namreč zasedajo po več vlog, saj v posameznih prizorih, iznajdljivo zlepljenih skupaj, nastopajo tudi druge živali, ljudje, svetnik Gregor, Luna itd. Pri tem zagotovo v ničemer ne želimo zanemarjati veljave obeh igralcev v moških vlogah, v naslovni vlogi desetega račka Primoža Forteja,v vlogah racmana, lisjaka in ježa pa Romea Grebenška. A se žal z imenitnostjo race, pure, kokoši in gosi nikakor ne moreta primerjati. Te so v neveristični povezavi med človeškimi lastnostmi z lastnostmi perjadi neponovljive. (Pri tem je zagotovo treba upoštevati, da je Primožu Forteju pred ponedeljkovo premiero pevsko skoraj popolnoma odpovedal glas.)

Predstava je režijsko natančna in spretno izkorišča sodoben medij, video animacijo avtorjev Voranca in Otona, ki jima ne gre odreči inventivnosti in duhovitosti. V odrski govorici je namreč nekoliko več karikature.

Kar pa je vsebinsko poglavitno, je naslednje: režiserki se ni niti slučajno zahotelo, da bi grdega račka spremenila v laboda.

Ta ostaja grd, a je v Njenih očeh (mlade račke, da ne bi bilo pomote!), ki ga gledajo s srcem, lep in podoben labodu. Tako je sporočilnost predstave jasna in nedvoumna - da imajo tudi grdi, obupno grdi osebki na tem svetu pravico do sreče.

MAJDA SUŠA


Najbolj brano