Odtisi v času

2 + 1 > keramika + slike je zanimiva matematična formula, ki v piranski galeriji Hermana Pečariča pod okriljem Obalnih galerij postavlja na ogled dela Tanje Krstov in Ferde Žoržna, najizvirnejših ustvarjalcev keramike na Ex temporah 2011 in 2012, ter lani nagrajene mlade slikarke Anamari Hrup. Poleg nagrajenih predstavljajo tudi nove stvaritve.

 Anamari Hrup na svojih platnih lovi mimobežnost sodobnosti Foto: Maja Pertič Gombač
Anamari Hrup na svojih platnih lovi mimobežnost sodobnosti Foto: Maja Pertič Gombač

PIRAN> Slikarski in keramični Ex tempore je vsako leto konec poletja izziv za številne udeležence. Poleg profesionalcev se nanj vedno prijavi tudi mnogo ljubiteljskih ustvarjalcev, ki tamkaj dobijo priložnost, da jih oceni mednarodna žirija strokovnjakov. Med številnimi in raznovrstnimi nagradami, ki jih med drugim prispevajo tudi sponzorji, so tudi take, ki zmagovalcem omogočajo javno predstavitev njihovega dela. Obalne galerije tako na posrečeni skupinski postavitvi predstavljajo dvoje povsem drugačnih ustvarjalnosti v keramiki in zanimiv cikel svojevrstnega sodobnega impresionizma.

Tanja Krstov (1964), ki živi in ustvarja v Podsabotinu v Brdih, je predlani žirijo prepričala s keramiko, naslovljeno Jaz sem, kar je bila tudi prva strokovna potrditev njenega dela. Kot mnoga ustvarjanja tudi njeno izhaja iz notranjega sveta. “Želja, da lastna čustva in misli opredmeti, jo vodi v iskanju ustreznega koncepta, prilagojenega prostoru in izbiri keramičnih tehnik,” pravi kustosinja Tatjana Sirk.Z avtorico sta pripravili prostorsko postavitev Dolga pot domov v treh kompozicijah, ki se simbolično vije med glinenimi griči, med nebom in zemljo ter, kakor so zapisali v spremnem besedilu, med vdanostjo in željo po novem začetku. Pri izdelavi je avtorica uporabljala različne materiale; veliko pozornosti pa so pritegnili griči, ki so izdelani iz mešanice gline in črnih tropin. “Tropine, ki v postopku zgorijo, na glineni površini puščajo bolj ali manj vidne razpoke, simbolično pa asociirajo tudi na življenje, ki je odšlo, za katerim je ostal le odtis v spominu,” razmišlja kustosinja.

Povsem drugačna je likovna govorica Ferda Žorža (1948), ki se s keramiko ukvarja že skoraj četrt stoletja, žirijo pa so lani prevzele njegove Oljčne kaplje, le na prvi pogled preproste vaze. “Oblike mehko zaokroženih linij so čiste in dopadljive. Podrejene so površinski obdelavi, pri kateri se prelivajo modro zeleni ali okrasti barvni odtenki. Ob pozornem odkrivanju glazur pa opazimo, da površino kot intarzija krasijo kristalni ornamenti. Ponekod so komaj opazni in se barvno spajajo z gladko svetlečo površino, drugje so kristali v izrazitejšem barvnem kontrastu, gostejši in zato toliko bolj vidni in dekorativni,” pojasnjuje Sirkova, ki poudarja, da je prav v zahtevnem in zapletenem postopku obdelave površin s kristalno glazuro, pri katerem spontano nastajajo kristalni vzorci, avtorjeva največja izvirnost. Obenem pa ne gre pozabiti, da je znanje o tehniki kristalnih glazur pri nas skromno in je zato redko v praksi.

Nagrajena mlada slikarka Anamari Hrup (1978), študentka magistrskega študija na ljubljanski likovni akademiji ima za seboj že bogato razstavno pot. Žirijo, v kateri je bila tudi Majda Božeglav Japelj, kustosinja njenega dela piranske razstave, pa je prepričala s svojimi impresijami urbanega vsakdanjika. “Minljivost trenutka v povsem običajnih, banalnih prizorih, ki ga sprva zamrzne na priložnostnih fotografijah, kasneje prenese v polje slike. Na velikih formatih platna se prisotnost naracije, ki bi jo morda še lahko razbrali iz posnetka, postopoma izgublja. Nedoločljiva pritajena svetloba z minimalnimi variacijami uporabljenih tonov ustvarja zgoščeno megličasto ozračje, ki briše konture oseb in predmetov,” piše Japljeva, ki meni, da je bolj od vsebine zanimiv občutek nedoločljivosti, zastoja v času in prostoru, ki se polašča gledalca ob gledanju akrilnih slik “sveta, v katerem nimamo gotovosti”.

In še zanimivost: razstava je vredna ogleda tudi zato, ker je prvo nadstropje Pečaričeve galerije nanovo urejeno v prijeten razstavni prostor. V njem in v pritličju pa se tri ustvarjalne poetike družijo, ne da bi druga drugo spodbijale. Še več, tudi barvno so usklajene.

MAJA PERTIČGOMBAČ


Najbolj brano