Od obrambe pred zlorabo besed do zdravila
Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm je letošnji celodnevni simpozij posvetilo Ivanki Hergold. O opusu lani preminule pisateljice, dramatičarke in prevajalke so govorili v jutranjem delu petkovega posveta, popoldan pa so stopili v ospredje slovenski pesniki iz Trsta.
Foto: Peter Verč
OPČINE
> Na lanskem posvetu, ki so ga prav tako priredili v konferenčni dvorani ZKB na Opčinah, so okrog razpravljalske mize sedeli tržaški romanopisci, tokrat pa je slavistično društvo Slovencev v Italiji medse povabilo pesnike. Te je predstavila Vilma Purič, ki je vsakogar od šestih sodelujočih pri okrogli mizi tudi izzvala z vprašanji o izvoru in razvoju njegove poezije.
Po začetnem pozdravu predsednice Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm Marije Pirjevec je pisatelj Marko Sosič (na fotografiji) prebral kratek nagovor k spominu na Ivanko Hergold. “Bila je najbolj pronicljiv literarni ustvar-jalec tega prostora,” je ocenil trikratni kresnikov finalist in pri tem povedal, da ga je prav Hergoldova pospremila v literarni svet.
Aleksij Pregarc je pojasnil, da je vselej pesnil pod vplivom drugih umetnosti, saj so se v njegovi družini zanimali za gledališče, likovno umetnost in glasbo. V osnovi njegovega dela pa je “poslušanje in spremljanje človeških usod”.
Marko Kravos je v spomin na nekdanjo ženo Ivanko Hergold prebral več kot trideset let staro pesem Poimenovanja, ki jo je uvedel z razlago, da je v njegovih genih vedno bila želja po tem, da bi z besedami tesnobo pretvarjal v igrivost.
Irena Žerjal pa je govorila predvsem o svojem slogu. Zavrača trditev, da je tradicionalist, saj je “vedno upoštevala kolektivno znanje”, a s Šalamunom in drugimi inovatorji ni vedno soglašala. Žerjalova se je spomnila, da je Taras Kermauner pesnike označil za diabolične paradokse, k temu pa je šaljivo dodala: “To jaz nočem biti.”
Nekdanji župan Občine Dolina Boris Pangerc pa je povedal, da politike ne pogreša, saj je vanjo padel “kot nekakšen mučenik”. Kandidaturo je sprejel zgolj iz skrbi za usodo domačih ljudi in domačih krajev. Ni mu vseeno, da se ljudska izročila ali narečja iz-gubljajo, kar je tudi razlog, da v svoje pesmi vključuje tudi narečne izraze. “Pišem, da ostane,” je zatrdil pesnik in nekdanji župan.
V jutranji del posveta so vključili devet referatov o delu Ivanke Hergold. Po popoldanski okrogli mizi o tržaškem pesništvu pa so predstavili še knjigo Slovenski avtorji v Italiji. V njo je urednica Marija Cenda vključila več kot sto člankov in recenzij vodilnega literarnega zgodovinarja v zamejstvu Martina Jevnikarja (1913-2004).
Šolnica Majda Artač, ki je razmeroma pozno izdala svoj prvenec, je najprej poudarila, da pesmi sproščajo in razveseljujejo mladino, a da bi “tudi odrasli potrebovali več poezije”. S Puričevo je nato soglašala, da so pesmi lahko tudi obramba pred zlorabo besed, a po njenem je poezija predvsem zdravilo za dušo.
Marij Čuk pa je ocenil, da je pesnikovanje nenehno eksperimentiranje in iskanje. “Do bistva, kaj je poezija, nismo nikoli prišli, kar je dobro,” je sklenil. “ in dodal. “Vsaka skrivnost vabi, privlači in vzbuja radovednost.”
PETER VERČ