Od mrtveca do krompirja

Na prvi dan pomladi praznuje tudi kultura. Unesco je 21. marec razglasil za svetovni dan poezije, že enajsto leto pa je to tudi praznik lutkarjev vsega sveta. Primorca Milan Klemenčič in Pavel Knobel (izvirno Paul Knobl) zastopata vsak svoj del tega prazničnega dne.

PRIMORSKA> Prvega poznamo po predstavi Mrtvec v rdečem plašču, uprizorjeni leta 1910, ki velja za začetek lutkovnega gledališča na Slovenskem. Drugi je z zbirko Štiri pare kratkočasnih novih pesmi, ki so izšle leta 1801 v Kranju, bolj ali manj pozabljen.

Če bi se slovensko lutkarstvo kdaj znašlo v položaju, da bi moralo v formular zapisati datum in kraj rojstva, bi tam zagotovo prebrali: 22. december 1910, ob 21. 15, dnevna soba pri Filipovih, Šturje. Milan Klemenčič (1875-1957), v Solkanu rojeni slikar in fotograf, tako velja za očeta slovenskega lutkovnega gledališča. Ko je bil še deček, je v Gorici zašel v marionetno gledališče znanega italijanskega lutkarja Reccardinija - in takrat so majcene lutke postala njegova velika ljubezen. Klemenčič, tudi pionir barvne fotografije in scenografije pri nas, je leta 1911 je v Ajdovščini ustanovil marionetno gledališče. V treh letih so pripravili šest premier, zelo naklonjeno pa je Klemenčičevo prizadevanje sprejelo tudi občinstvo. Njegove načrte je presekala vojna, z družino se je preselil v Ljubljano, kjer je med letoma 1919 in 1924 ustanovil in vodil Slovensko marionetno gledališče. Tu je uprizoril številne predstave, za vrhunec njegovega umetniškega ustvarjanja pa velja Doktor Faust (1938).

Očeta slovenskega lutkovnega gledališča javnost sorazmerno dobro pozna, o življenju in delu Pavla Knobla (1765-1830) pa zna ljudski glas povedati bolj malo. Ta učitelj, orglar in cerkovnik se je rodil v Orehku. Nekaj časa je učiteljeval in orglal v Postojni, potem pa še v številnih drugih slovenskih krajih, tudi v Kranju, kamor se je priselil leta 1795. Šest let kasneje je ta “bukovniški verzifikator” (nešolani pisec verzov) pri tiskarju Ignaciju Kremžarju natisnil drobno knjižico. Štiri pare kratkočasnih novih pesmi (od Paula Knobelna skovane inu Kraincam za spomin dane) se težko pohvalijo z visokimi ideali razsvetljenstva, torej časa, v katerem so nastale. Knoblov pesniški poskus išče navdih drugje, predvsem v zgodbah, ki jih je slišal v krčmah. Tako piše o prešuštnikih in prešuštnicah, starih devicah, o pustu, pa tudi o razlogih, ki bogataša lahko spravijo na kant. Simpatična in poučna je njegova Od podzemelskih jabuk, napotilo za pravilno uporabo krompirja in (skoraj) oda temu “sadežu”. Njegova najbolj znana nosi naslov Od perdza in je, paradoksalno, verjetno najbolj zaslužna za to, da Knobla v slovenskih šolskih knjigah malokdaj omenjajo, četudi gre za avtorja prve slovenske posvetne pesniške zbirke. Na tem mestu običajno navajajo Pesmi za pokušino, ki jih je Valentin Vodnik izdal leta 1806 Zagotovo je razlog za to v tematiki, ki se ji je Knobel tako zavzeto posvečal, nemajhen prispevek k temu pa je dal tudi Vodnik sam. V svoj izvod Knoblove pesniške zbirke je namreč zapisal “Bukve iz Krajna, polne drekajna ... ” in s tem menda botroval Knoblovi odločitvi, da ne izda več ničesar. Knobel se je po pesniškem krahu vrgel v glasbo - napisal okoli dvajset cerkvenih skladb, celo latinsko mašo Missa Simplex. Pesnik, ki mu pripisujejo tudi ponarodelo Je pa davi swanca pawa, je pokopan v Tomaju, kjer je nazadnje služboval. MAKSIMILJANA IPAVEC

---