Od Romov se lahko učimo ljubezni

15. Festival slovenskega filma (FSF) bo jutri zvečer v portoroškem Avditoriju odprl Šanghaj, celovečerni film Marka Naberšnika, ki je na filmskem festivalu v Montrealu že prejel nagrado za najboljši scenarij. Film je zgodba o štirih generacijah romske družine Mirga, nastajal je štiri leta, posnet je v izvirnem romskem jeziku, zato so se morali vsi igralci naučiti romščine tako rekoč na pamet.

Pol leta pred snemanjem so v Prekmurju zgradili filmsko romsko vas, imenovano Šanghaj; scenarij, ki je (tudi tokrat, kot že v Petelinjem zajtrku) nastal po literarni predlogi Ferija Lainščka, so prevedli v romščino, da bi se ga igralci lahko pravočasno naučili. Film je “internacionalen” projekt; dogaja se v bivši Jugoslaviji, zato so v njem predstavniki vseh jugoslovanskih narodnosti ter seveda Romi.

Casting za film je opravila agencija Zona iz Sarajeva, skupaj z režiserjem so naredili slikovito zasedbo vlog, na nek način tako ponovno združili Jugoslavijo. Režiser Marko Naberšnik se namreč zaveda, da je “film velik zalogaj, ki terja ogromno časa in življenja in zato je dobro, da se odločiš za podvig, ki ti je res pri srcu, ker z njim živiš noč in dan, leta in leta.” Film je večinsko finančno podprl Slovenski filmski center, ima pa tudi koproducente in finančne vložke iz tujine.

> Spet ste posegli po literarni predlogi Ferija Lainščka, tokrat gre za njegov roman Nedotakljivi. Kaj vas je najbolj pritegnilo, kaj ste prenesli v scenarij?

“Knjiga Ferija Lainščka je zelo obsežna, saj imajo vse generacije, ki jih vidimo v filmu, svoje poglavje. Film pravzaprav temelji na zadnji tretjini romana, ki obravnava vas Šanghaj in njegovo usodo.”

> Je Lainšček filmski pisatelj?

“Feri Lainšček res piše za film, ko bereš njegove knjige, se ti pred očmi pokažejo slike, zato ni naključje, da je to že šesti film, posnet po njegovi literarni predlogi. Lainšček piše iz svojega življenja: v Murski Soboti obstaja avtomehanik Gajaš, ki ga je navdihnil za lik, ki ga vidimo v Petelinjem zajtrku. Enako je v Šanghaju. Tu je prav tako navdih resnična oseba, romski kralj Ludvik, ki je v Prekmurje prišel z vozom in zgradil vas iz nič.”

> Ko gre človek iz dvorane ima vtis, da so Romi še zadnji otok srčnosti te naše družbe. Precej romantičen pogled, kajne?

“Romi imajo stik s primarnim čustvom imeti rad, biti jezen … in znajo ga izraziti. Slovenci, Evropejci smo vsi bolj zadržani. Zgodba, kot jo vidimo v Šanghaju, bi bila skozi slovenske oči težko izvedljiva, Feri Lainšček pa očitno dobro pozna Rome, prepoznal je njihov temperament in ve, kaj pomeni sanjanje o veliki vasi, kaj je ljubezen, kaj pomeni imeti sina, kaj pomeni biti jezen na ženo … vsa ta pristna čustva veselja, žalosti, optimizma so skozi romske oči očitno bolj prepričljiva.”

> Ali mi, drugi Evropejci, tega ne znamo več?

“Ena od poant filma je, da se skozi romske oči lahko učimo ljubezni in družinskih vrednot. Romi nas lahko naučijo vrednot, ki smo jih mi v potrošniški družbi pozabili.”

>Šanghaj kot antiteza realnosti?

“Film je v bistvu pravljica. Šanghaj je že tako neoprijemljiv pojem, kajti pravo mesto s tem imenom je nekje daleč, poleg tega je vas nelegalna gradnja in to v Jugoslaviji, ki tudi ne obstaja več … Ja, to je pravljica o ljubezni in družini.”

> V filmu se igrate z resnico, prirejanjem resnice, potvarjanjem resnice.

“Struktura filma in scenarija dopušča pripovedno formo, saj je veliko teksta v offu; ves čas je bila naša želja, da stvar prikažemo kot pripovedko. Zato so določene stvari bolj realne, druge skrite v oblakih.”

> Kaj vam osebno pomeni resnica?

“Absolutne resnice ni, je vedno tista osebna, ki temelji na izkušnjah in na družbenih vrednotah. Sicer pa resnica raste in se oblikuje skupaj z življenjem.”

> Jutri bo vaš film odprl Festival slovenskega filma, s kakšnimi občutki prihajate v Portorož?

“Lepo je, da gre film v javnost in vesel sem, da ga je v Montrealu dobro sprejelo občinstvo, žirija pa nagradila scenarij. Uvod je bil tako lep krst, da se veselim premiere in slovenskega filmskega festivala. Upam, da bo festival res praznik slovenskega filma.”

> Letos je kar nekaj prvencev v tekmovalnem programu. Prihaja nov veter?

“V Sloveniji je tako, da ni veliko filmov, med temi redkimi pa je tudi kakšen prvenec. Menim, da gre za povsem normalen bioritem.”

> Na kakšno pot odhaja Šanghaj po slovenskem filmskem festivalu?

“Premiera je bila v Montrealu in ker je to festival A kategorije, je bila ekskluzivna. Zato smo morali film umakniti s sarajevskega festivala. Odslej pa bo film živel svoje normalno festivalsko življenje: najprej gre v London, nato pa še v Grčijo, Francijo … in to festivalsko življenje pri filmu traja nekako dve leti.”

KLAVDIJA FIGELJ

---