Obrobje v centru

Torej v Vršac je večmedijska predstava v neprestanem spreminjanju, Marko Brecelj, kantavtor, performer, aktivist in mehki terorist pa z “minimalističnim vzgojnoizobraževalnim kabaretom,” ki je še nocoj in jutri na ogled v ljubljanskem Cankarjevem domu, gledalca postavi v Koper. Natančneje v Mladinski kulturni socialni in multimedijski center.

Torej v Vršac je nastal v koprodukciji DPZN, Cankarjevega doma ter Mateje Koležnik in Marka Letonje
Torej v Vršac je nastal v koprodukciji DPZN, Cankarjevega doma ter Mateje Koležnik in Marka Letonje 

LJUBLJANA > Koprski MKSMC je že od začetka 90. let središče in središče obilice različnih, vselej pa družbeno angažiranih dogodkov, ki jih pripravljajo v Društvu prijateljev zmernega napredka.

“Minimalistični vzgojnoizobraževalni kabaret,” čigar idejni režiser je Marko Brecelj izvršna režiserka pa Renata Vidič, gledalca prek žanra dokumentarnega gledališča postavi v osrčje dogajanja pa tudi odnosov, ki se porajajo v MKSMC. In če tam obiskovalca prosijo, naj se ob prihodu vpiše, ga tokrat zaprosijo, da podpiše izjavo, da vstopa na lastno odgovornost.

Razlog so mehkoteroristični pristopi, ki jih je lahko v naslednjih dveh urah deležen. Če pa se odloči posloviti prej, mora plačati izstopnino. S temi pravili se seznani v uvodnem delu, potem pa ga Brecelj in ekipa (Arijana M. Brecelj, Iztok Krkoč, Ajda Šulc, Matevž Pucer, Tomaž Mezek in Mitja Manček so v svojih običajnih vlogah), potegne v vrtinec.

Brecelj poje-igra, pokaže izbrane videoposnetke svojih mehkoterorističnih performansov, predvsem pa skuša občinstvu, ki se hitro počuti domače, predstaviti svoja stališča do tematik, ki se mu zdijo najbolj pereča. Mediji, njihove manipulacije in manipulacije z njimi, položaj Istre pod Slovenci, politični despotizem v Kopru in Sloveniji - to je le nekaj tem, ki jih Brecelj v dveh urah (s podaljški) načne.

Posrečena družbenokritična agitka, ki je pravzaprav nekakšen reality, je prikaz vsega, s čimer se DPZN z Brecljem na čelu ukvarja. In ker to počnejo na periferiji, njihovo sporočilo ne doseže širšega občinstva. “Predstava” v dvorani Duše Počkaj je zato dobrodošel približevalec njihovega delovanja in vsekakor primer dobre prakse, kako lahko “velika institucija visoke kulture” opozori na dragocena in pomembna prizadevanja majhnih, izveninstitucionalnih, a zagotovo ne nepomembnih snovalcev kulture. MI


Najbolj brano