Obrazi Kopra na ogled
Razstava Obrazi Kopra, ki jo bodo danes ob 19. uri odprli v preddverju Pokrajinskega muzeja, govori o izmuzljivih in težko ulovljivih rečeh - preteklosti, sedanjosti, identiteti in vsem tistem, kar se zgodi med enim, drugim in tretjim. Fotograf Zdenko Bombek pravi, da se je vse skupaj začelo iz preproste zamisli, v letu in pol pa je preraslo v njegov največji avtorski projekt doslej.
KOPER>Zdenko Bombek, ki se sicer ukvarja predvsem s komercialno fotografijo, se je tokrat podal v povsem druge vode. Več kot leto dni je zbiral stare fotografije Koprčank in Koprčanov, potem naredil izbor in akterje fotografiral na istem mestu, v enakem kadru in pozi, v istem letnem času in enakem delu dneva. Tako je nastalo 89 fotografskih diptihov: “Moja želja je bila postaviti v dialog preteklost in sedanjost. Torej ob bok stari fotografiji, posneti pred tremi, štirimi desetletji ali več, postaviti posnetek, narejen v današnjem času. Ideja sicer ni inovativna, je pa dobro izhodišče za raziskovanje in premišljevanje o mestu in ljudeh, ki v njem živijo. O identitetah, ki se tu vzpostavljajo.”
Razstava Obrazi Kopra, ki bo odprta do 8. junija, je zasnovana večmedijsko. Del fotografij bo predstavljen na klasičen način, nekaj si jih bodo obiskovalci lahko ogledali na projekciji. Ob fotografijah posameznikov pa bodo na ogled še koprske vedute, prav tako v dialogu med nekoč in danes ter krajši video film, v katerem je Bombek združil arhivske in nove posnetke mesta.
V Obrazih Kopra Bombek tako združi osebne in kolektivne zgodbe ter ujame zapis časa - kot je zabeležen v življenjih (in obrazih) ljudi in na obličju mesta. Slednje se je, kot je videti s fotografij, precej spreminjalo. Časovni okvir, ki si ga je za izhodišče vzel Bombek namreč zajema desetletja, polna političnih, gospodarskih in demografskih sprememb, ki so se manifestirale tudi na urbanističnih posegih v mesto.
Najstarejša fotografija, ki jo je Bombek “rekonstruiral” je iz leta 1952, najmlajša pa iz srede 80. let. “Mesto in njegova zgodovina me zanimata že od nekdaj, kar je pravzaprav povsem naravno, saj sem se tu rodil in odraščal, tu živim. A čeprav je sprememb veliko, menim, da minevanje in spreminjanje mesta doživljamo predvsem prek življenjskih zgodb posameznikov. In mislim, da je čustvena navezanost pri tem projektu ključna. Tega ne bi mogel narediti v mestu, do katerega bi bil indiferenten.” Fotografije je najprej dobil od prijateljev in znancev, ko pa se je po mestu razširil glas, česa se je lotil, so Bombeka začeli ustavljati po ulici in mu ponujati sodelovanje tudi ljudje, ki jih prej ni poznal: “Sam proces je bil izjemno navdihujoč. Ljudje so sodelovali z velikim veseljem pa tudi z dobršno mero zaupanja, ki je v takem primeru absolutno nujna.”
Vsaka od razstavljenih fotografij je opremljena z izčrpnim podpisom: poleg imena tistega, ki je na fotografiji, sta zapisana še nekdanje in današnje ime ulice oziroma trga, kjer je bila posneta ter seveda letnici starega in novega posnetka. “Pri izboru fotografij nisem delal razlik med Koprčani, ki jih širša javnost pozna in med tistimi, ki niso javne osebnosti. Res je, nekateri, ki jih bomo srečali na razstavljenih fotografijah, so krojili kulturno, ustvarjalno ali politično preteklost oziroma sedanjost. A to v tem primeru res ni pomembno. Edini kriterij, ki sem ga upošteval, je bil predstaviti čim več kotičkov mesta,” razkriva fotograf, ki si želi, da bi bilo odprtje razstave čim večje presenečenje, zato imen “portretirancev” pred odprtjem razstave ne deli prav rad. “Bistveno je, da gre za ljudi, ki so Koprčani in imajo svoje mesto radi,” pripomni in poudari, da projekt spregovori tudi o razvoju medija, saj so stare, večinoma črno-bele, posnete v analogni tehniki, nove pa so otrok svojega časa, in seveda digitalne.
Bombek prikima, da gre za projekt, prežet z nostalgijo: “Vsi se radi spominjamo otroških in mladih let, vsem se zdijo minuli časi lepši in prijaznejši od tega, ki ga živimo danes,” pravi in poudarja, da so Obrazi Kopra močno vplivali na njegov odnos do mesta.
”Vsak od 174 ljudi, ki so se prijazno odzvali, posodili fotografije in pristopili k projektu, je namreč ob tem povedal svojo zgodbo, povezano s fotografijo. Mesto, kot ga vidim zdaj, je bogatejše tudi za vse te izpovedi, ki dajejo hišam, ulicam in trgom drobne, a pomembne zgodbe. Ali kot je v uvod v katalog zapisal Tomo Vidic - 'čas sam je negiben, v resnici minevajo "le" ljudje in stvari.'”
MAKSIMILJANA IPAVEC