Obdobje luči, telefona, železnice, letoviščarjev
Kakšno je bilo meščanstvo in kdo so bili meščani v Gorici na prelomu 19. in 20. stoletja? Košček zgodovinske slike sta v Goriškem muzeju v sklopu torkovih predavanj orisala zgodovinarka Alessandra Martina in umetnostni zgodovinar Saša Quinzi, kustos Pokrajinskih muzejev v Gorici. Novost: govorila sta vsak v svojem jeziku, brez prevodov, kot nekoč v Gorici.
Jožef Tominc: Giovanni Gregorio Petrovich (Ivan Gregor Petrović), olje na platnu, Muzej Revoltella, Trst. Dr. Petrovich je bil zdravnik v Trstu, poročil se je z Goričanko in nekaj časa živel v Prvačini, kjer je tudi pokopan.
GORICA
>
Alessandra Martina je Gorico na prelomu 19. in 20. stoletja orisala kot mešanico jezikov in svetovljanskega življenja na ulicah, v parkih in kavarnah, kot mesto, kjer je cvetelo družbeno in družabno življenje. V tem času se je oblikovala goriška provinca, zaživela so društva različnih narodnosti in čitalniški večeri. To je bilo obdobje elektrike, osvetljenih hiš, telefona, železnice, prvih letoviščarjev. Obdobje ženske, ki se uveljavlja v družbi: na eni strani fatalne ženske, na drugi pa tradicionalne, ki je bila prvenstveno žena in mati. Oblikuje se nova federalna ustava imperija, po kateri je jezik pokrajine slovenski in italijanski.
Martina je izpostavila korak v smeri gospodarskega razvoja, kot so ga Gorici prispevali Nemci Ritterji, ki so sem med drugim zanesli nemško protestantsko etiko. Poudarila je, da v tem času nastane območje, na katerem sezidajo hiše za delavce (z elektriko - lučjo, sanitarijami in določeno udobnostjo), s servisno in zdravstveno cono, knjižnico, skratka delavsko četrt.
Umetnostni zgodovinar Saša Quinzi je v pričujoč zgodovinski okvir umestil umetnike, začenši z Jožefom Tomincem (1790-1866), najreprezentativnejšim umetnikom prve polovice 19. stoletja, portretistom nastajajočega meščanstva; v drugi polovici stoletja pa je poudaril prispevek družine Šantel. Zanimiva je epizoda o prvi slovenski razstavi v Gorici, ki se je, na pobudo odvetnika Antona Dermote, odvila med 1. in 15. julijem 1912, v prvem nadstropju odvetnikove hiše. Na njej so razstavljali Henrika Šantel, Saša Šantel, Ivan Grohar, Pavel Gustinčič, Anton Gvajc, Fran Tratnik in drugi. Drugi pomemben mejnik, ki ga je izpostavil Quinzi, je prva goriška umetnostna razstava, ki se je zgodila leta 1924, potem pa je umetniško dogajanje v Gorici zamrlo, saj je večina umetnikov zaradi fašizma pobegnila drugam. KLAVDIJA FIGELJ