• Ana Kranjc pri postavitvi kiparskih del v galeriji ZDSLU v Ljubljani
    Ana Kranjc pri postavitvi kiparskih del v galeriji ZDSLU v Ljubljani
    Foto: Olga Butinar Čeh
  • Nataša Kovšca, Tea Curk Sorta in Nika Šimac na odprtju razstave v galeriji ZDSLU v Ljubljani
    Nataša Kovšca, Tea Curk Sorta in Nika Šimac na odprtju razstave v galeriji ZDSLU v Ljubljani
    Foto: Olga Butinar Čeh
  • Razstava v galeriji ZDSLU: v ospredju delo Nike Šimac, v ozadju skulpture  Anje Kranjc
    Razstava v galeriji ZDSLU: v ospredju delo Nike Šimac, v ozadju skulpture Anje Kranjc
    Foto: Klavdija Figelj
  • Razstava v galeriji ZDSLU, delo Tee Curk Sorta
    Razstava v galeriji ZDSLU, delo Tee Curk Sorta
    Foto: Klavdija Figelj

O nesnovnosti človeka

torek, 18. marec 2014, 09:37

V razstavišču Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije (ZDSLU) razstavljajo tri kiparke z Ajdovskega: Anja Kranjc, Tea Curk Sorta in Nika Šimac. Skupne so jim prve tri številke v letnici rojstva.

LJUBLJANA > Umetnostna zgodovinarka Nataša Kovšca je o kiparkah zapisala, da nimajo skupnega vsebinskega niti likovnega imenovalce, a jih kljub temu povezuje temeljni pristop do kiparskega medija. “Zanima jih, kako s kiparsko formo ponazoriti nesnovnost človeka, njegovo duhovno razsežnost, emocionalnost, vse tisto, kar presega fizično pojavnost.”

Igrive in duhovite

Tea Curk Sorta (1981), doma iz Dupelj pri Vipavi, je pred sedmimi leti diplomirala pri prof. Jožetu Baršiju na oddelku za kiparstvo ljubljanske akademije, njeni kiparski profesorji pa so bili Marijan Tršar, Lujo Vodopivec, Matjaž Počivavšek, na specialki za grafiko pa Lojze Logar. Na tokratni, ljubljanski razstavi je pokazala kipe iz gline in grafična dela, ki smo jih pred dvema letoma že videli na novogoriški Mostovni. Tiste glinene figurice z velikimi rokami, o katerih smo rekli, da so igrive in duhovite, kar je v umetniškem ustvarjanju prava redkost, a velika dragocenost. Sama pravi, da so male skulpture lahko tudi avtoportreti, saj poudarjajo roke, osnovno kiparkino orodje. A tudi sicer so roke ženskih figuric Tee Curk Sorta izpovedne, z njimi si pokrijejo vesl obraz ali pa prosto visijo od pasu do kolen. Spremljajo jih napisi, ki jih kiparka kar zareže na kip in še dodatno pojasnjujejo stanje figure. Npr. Segla bi do sonca, če bi mogla, Nocoj so se mi zvezde vtisnile na čelo, Moja pot je prostrana, Jaz sem lonček kuhaj ...

Bitja, ki jih ni še nihče videl

Tudi Niko Šimac (1985),diplomantko beneške akademije, se spomnimo iz galerije Tir na Mostovni izpred treh let, kjer je industrijski prostor s celostno umetnino spremenila v sakralni. Tokrat se je spopadla z zanimivo tematiko malih nagajivih bitij (ki jih še nihče ni videl) - lintvernov, ki izvirajo iz ljudskega izročila Trnovsko-Banjške planote in Soške doline, bivajo pa v arhetipski naravi in kolektivni zavesti. Imenovala ga je sicer Lintvar, upodobila pa v formi kačje glave oziroma jajca, simbolov prastarih svetišč in stvarstva.

Umetnik mora biti razprt - kot otrok

Anja Kranjc (1982) se je na ljubljanski akademiji kalila pod mentorstvom Matjaža Počivavška. Tudi njena dela pod naslovom V Belo smo že videli, tudi v Pilonovi galeriji v Ajdovščini. Ne gre za serijo med seboj ločenih skulptur v ožjem pomenu besede, temveč za ambientalno postavitev, nekakšen gozd, skozi katerega se sprehodimo, obkrožimo posamezne elemente in jih doživimo kot celovito izkušnjo. Drevesa, gnezda, gomolji, sončnice in strok, v njih pa zarodki, so montažne skulpture iz voska. Skulpture dosledno ohranjajo naravno barvo in strukturo, zaradi česar delujejo skoraj kot nedokončane, kot da jim manjka še koža, kot da gledamo v telesno notranjost, v organsko, mehko, belkasto nezaščiteno strukturo, kjer juta pušča sledove, spominjajoče na lase.

Navdih umetnica najde vsepovsod v naravi in v družbi. Med drugim prebira poezijo T. S. Eliota in Daneta Zajca, pa dela Gastona Bachelarda, Edgarja Allana Poeja, Dušana Rutarja, gleda filme Andreja Tarkovskega, občuduje slike Rothka, Bacona, Mušiča in Stupice. Črpa tudi iz kolektivnega nezavednega, mitologije, alkimije ter iz umetniških tradicij drugih kultur in časov, ki jih sploh še ni videla ... Sicer pa je prepričana, da mora umetnik ostati odprt kot otrok. Otrok, ki je še čist, občutljiv, prevoden. Razstava bo na ogled do 4. aprila.

KLAVDIJA FIGELJ


Povej naprej:

Komentarji

Za komentiranje je potrebna privolitev v uporabo piškotkov za socialna omrežja: