Novodobni nomadi v iskanju identitete

Trst in Repen na oni ter Sežana, Koper in Šempeter pri Gorici na tej strani meje so predsinočnjim na petih predvečerih občinstvu prinesli duh letošnjega, že 27. Mednarodnega literarnega festivala Vilenica.

Odpri galerijo

TRST, ŠEMPETER PRI GORICI, SEŽANA, KOPER, REPEN >Enajst gostov je v šestih različnih jezikih razgrnilo svoje svetove in spregovorilo tudi o osrednji festivalski temi - literarnem nomadstvu.

Fašizem je nasproten nomadstvu

Predsinočnjim je v okrogli dvorani sedeža Srednjeevropske pobude v Trstu kar završalo, ko je pisatelj iz Pordenona Alberto Garlini povedal, kaj misli o sodobnih literarnih nomadih. Zadel je v živo, saj je celo voditeljico večera Patrizio Vascotto (Skupina 85) nekoliko privzdignilo. “Kaj je najbolj daleč od nomadstva?” je vprašal nekoliko retorično. “Fašizem! Ideologija zemlje in krvi. Obramba svete zemlje, ki je v osnovi vsakega nacionalizma.” Privzdignilo je tudi druga dva udeleženca vileniškega predvečera v Trstu, letošnjo dobitnico štipendije Srednjeevropske pobude, Bosanko Ajlo Terzić, po stasu krhko, a po izjavah ognjevito bosansko pisateljico, in lanskoletnega dobitnika štipendije Ognjena Spahića iz Črne gore. Duši obeh so plameni strupenih balkanskih fašizmov opekli in v njunem ustvarjanju pustili globoke sledi. “Nikoli nisem bila politična žival, ampak so me politične okoliščine v to potisnile,” je trpko dejala Ajla in vsem v dvorani je bilo jasno, o kakšnih okoliščinah govori mlada pisateljica. Tudi Ognjen, ki je prisegal na “čistost” umetniškega ustvarjanja, se ni mogel izogniti politiki, “ki nas je strahotno zaznamovala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.” “Nacionalizem je res nasproten nomadstvu,” je dejala Ajla. “Ogroža ga vsakršno odpiranje, mešanje kultur in ras, do te mere, da uničuje vse, kar se mu zdi tuje.” Ampak Garlini je ob razlagi vsebine svojega romana La legge dell'odio (Zakon sovraštva, založba Einaudi), nož potisnil še globlje. “Politike danes ni več, ker ni več nobenega izhoda. Kapitalizem zase ne trdi, da je najboljši sistem, ampak, da ni druge alternative. In nihče mu ne oporeka. Ljudje so ujeti, prestrašeni, jezni, a politika jim ne nudi nobenega izhoda več. Zato se znova poraja fašizem, slepo nasilje, ki se je pokazalo v Breivikovem primeru.”

Spahić je sporočil, da je italijanski prevod njegovega romana Hansenovi otroci že v knjigarnah in dodal nekaj pikrih na račun evropske birokracije, ki uničuje plemenito idejo sobivanja različnosti in nomadstva, Ajla pa je dejala, da bo napisala roman o Ivu Andriću, rojstnem Travniku in miss Dickinson, ki je v Bosni nameravala postaviti tovarno pohištva. “Čeprav pišem o prostoru, v katerem živim, se z njim ne istovetim. Patriotizem mi je tuj in mrzek.”

Realnost je razburljivejša od književnosti

Predvečer Vilenice na dvorišču Coroninijevega dvorca je gostil slovenskega pisatelja Sebastijana Preglja in hrvaškega pesnika, pisatelja, kritika in kolumnista Miroslava Mićanovića, njune zgodbe, po večini kratke, je v celovečerno povezala Cvetka Bevc. Pred maloštevilnim občinstvom, a zaradi odra in žarometov tudi ne v intimni atmosferi, so literata in moderatorka razvili zanimivo debatno nitko, ki se je vila od samih začetkov pisanja do kratkih zgodb in do pisateljevanja nasploh.

Pregelj je začel pisati tako, da po najstniških letih ni nehal s pisanjem (kot se dogaja veliki večini), Mićanović pa ... kajpak, ko ga je zapustila punca. Potem je bilo zanj odločilno študentsko druženje okoli revije Kvorum, kjer so pogruntali, da med književnostjo in življenjem ni velike razlike. “Realnost je veliko bolj razburljiva od književnosti. S slednjo prodiramo v tisto, kar še ne obstaja,” je prepričan Mićanović. Danes o svetu norme tekmovalnosti, konkurence, vsakršnih dražljajev meni, da čeprav smo vedno bolj vznemirjeni, pa naša življenja zato niso nič boljša. “Ni stvar v konkurenci, pač pa da kot pisatelji odkrivamo svet, ki nam je vsem skupen, pa čeprav včasih krut in nerazumljiv.” Sebastijan Pregelj, zgodovinar po izobrazbi, pravi, da je branje kot gledanje slike; vsak gledalec vidi nekaj drugega in prav v tem je po njegovem čar prebiranja zgodb. Poseben čar večeru sta dala oba avtorja z branji odlomkov iz njunih del. Ta večer smo spoznali Moža, ki je jahal tigra, bili Na terasi babilonskega stolpa in videli Tisoč majhnih sonc na razbitem steklu.

Iskanje ubesedene identitete

“Letošnja rdeča nit festivala je nomadstvo. Nam, živečim na robu etničnega prostora, to dejstvo ni tuje, saj smo primorani pogostkrat zahajati zlasti v jezikovno nomadstvo, zato se v dela obeh gostov mogoče še lažje vživljamo kot drugi,” je vileniški predvečer v Kosovelovem odprla slovenistka Magdalena Svetina Terčon, pesnica, ki je imela tokrat v rokah voditeljske niti. Njena gosta sta bila poljska pisateljica in dramatičarka Dorota Maslowska (1983) in njen tržaški kolega Marko Sosič (1958). Mlada poljska književnica je mednarodno prepoznavnost dosegla leta 2002 z romanesknim prvencem Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo: “Napisala sem ga v enem mesecu, v letu ko sem bila še maturantka. Kljub temu, da sem ga zavestno napisala v slengovski govorici mladih, nisem pričakovala takih odzivov. Medtem ko so me nekateri kovali v zvezde, tudi prodaja je bila visoka, zanj sem prejela nagrado Paszport Polityki in bila nominirana za glavno nagrado Nike, so se drugi zgražali in bi radi knjigo najraje zažgali,” je opisala usodo prvenca, po katerem je bil posnet tudi film. Ob angažmaju Tatjane Jamnik, ki je bila gostji tudi tokrat v prevajalsko pomoč, je ta njen roman preveden tudi v slovenščino. Sosič, slovenski pisatelj in režiser z Opčin, je za svoj roman Balerina, Balerina (1997) dobil tržaško nagrado vstajenje, poleg tega je bilo to delo, podobno kot roman Tito, amor mijo, nominirano za nagrado kresnik. “Nomadstvo je način mojega življenja. Poleg tega, da slovenščino v knjigah prepletam z italijanskimi izrazi - govorico večinskega okolja, se ta kaže tudi v mojih zgodbah, kjer novodobni nomadi iščejo sami sebe, svojo nedefinirano identiteto, tako osebno, kot nacionalno in globalno,” je Sosič utemeljil svoj dosedanji opus.

Težje se je vrniti kot oditi

Na dosedanjih vileniških predvečerih v Kopru še nikoli ni bilo toliko občinstva kot predsinočnjim. Monumentalen, a poetičen ambient lapidarija Pokrajinskega muzeja sta s svojimi mislimi in pisavo napolnila letošnji lavreat Vilenice, srbski pisatelj judovskega rodu David Albahari in pesnik Boris A. Novak, letošnji avtor v fokusu. In če je kaj večeru narekovalo ritem, je bil to zagotovo rock'n'roll. Ni ga bilo sicer slišati, dalo pa se ga je začutiti. Pa ne gre le za to, da je obema gostoma ljub - Albaharijevi kratki, duhoviti, jedki in strnjeni, že skoraj “refrenski” odgovori so ta vtis še poglobili. Pogovor, ki ga je vodila Vesna Humar, odgovorna urednica Primorskih novic, se je dotaknil mnogih tem, tudi osrednje točke letošnjega festivala - nomadstva.

“Usoda nomadov je usoda mnogih pisateljev. Včasih je povezana s prostorskimi potovanji, odpotovanji, še večkrat pa z notranjim eksilom,” je razmišljal Novak.In dodal, daje slednji najtežji, “saj je treba zdržati pritisk okolja, običajno je to represivna družba, in ohraniti svoj človeški in ustvarjalni mir.” Misel iz ene od svojih pesmi - da je vrnitev hujša od selitve -, je ponudil v premislek Albahariju. Ta pa je kot iz topa ustrelil: “Vse je odvisno od tega, koliko denarja imaš.” Nato pa je pisatelj, ki že dve desetletji živi v Kanadi, dal šalo na stran: “Vrnitev je težja od odhoda. To pa zato, ker se vračaš v jezik in kulturo, ki si ju na nek način zapustil. In čeprav upaš, da te ljudje iz okolja, v katerega se vrneš, niso pozabili, se je to zgodilo, nemalo pa je tudi takih, ki tvoje vrnitve niso veseli. Zato je vrnitev težja.” In Novaku hudomušno pristavil: “Tebi je lahko - saj niti odšel nisi.” V večeru, prežarjenem z duhovitostjo in iskrivostjo, pa je zazvenela tudi umetniška govorica gostov. Albahari je k občinstvu med drugim stopil s kratko zgodbo Ne, ne in ne v prevodu in interpretaciji Sonje Polanc, ki je prebrala tudi Novakovo Cunjologijo. In četudi je skupna tema obeh smrt, je bil večer vse prej kot teman.

Zeleni volk vas razžira

Neko komaj zaznavno nelagodje se je prikradlo med številne udeležence predvečera Vilenice na dvorišču Kraške hiše v Repnu. Je bilo za to krivo dejstvo, da sta bila glavna akterja večera manjšinska umetnika Maja Haderlap, pisateljica z avstrijske Koroške in Miroslav Košuta, pesnik s Tržaškega? Da je večer vodil prav tako tržaški pesnik Marko Kravos? Visoki gostje večera, med njimi zlasti ministrica za Slovence po svetu in v zamejstvu Ljudmila Novak, tega komaj zaznavnega nelagodja niso prav nič lajšali, pa čeprav je bilo vse vzvišeno in zelo slovesno, gostitelji pa gostoljubni.

Majo Haderlap so sprejeli kot zvezdo večera, saj je za odlomek iz svojega romanesknega prvenca Angel pozabe (Engel des Vergessens) prejela nagrado Ingeborg Bachmann, eno najvidnejših literarnih nagrad, ki jih podeljujejo na nemškem govornem področju. “Vseskozi sem živela v dveh jezikih, nemškem in slovenskem,” je dejala. “Prvi zapisi so bili v nemščini. Ko sem začela pisati, sem ugotovila, da me nemščina ščiti, da mi lajša spomin.” In želela si je pripovedovati večinskemu narodu. Koroška pisateljica in pesnica je v svojem romanu ubesedila spomine svoje babice in očeta na čas 2. svetovne vojne in nacizma, ki je globoko zarezal v družbeno tkivo Slovencev na Koroškem. “Zato sem se bala, da ne bom sprejeta, da bom morala zapustiti Koroško.”

Strah. Globoko nelagodje, negotovost ustvarjalca, ki živi na meji dveh svetov in čuti, da ni povsem sprejet ne v večinskem ne v matičnem narodu. Zlasti v slednjem ne. Tudi Miroslav Košuta je govoril o tem, o čudnem mačehovskem odnosu matične domovine do manjšinskih ustvarjalcev. Do tistih, ki morajo zasloveti najprej na tujem, da jih sprejmejo tudi v domovini.

Pisatelja Borisa Pahorja sicer ni bilo, a je na nek način vendarle bil prisoten na večeru. Priklical ga je tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer, ki je Haderlapinemu romanu napovedal svetovno slavo, tako, kot so na tujem zaslovela Pahorjeva dela. Zla usoda, ki preganja manjšinske ustvarjalce? Košuta se je skupaj s pesnikom Otonom Župančičem vprašal: “O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst? Zeleni volk, ki danes razsaja po domovini, razžira vašo podobo.” Od tod torej to tiho nelagodje?

ROBERT ŠKRLJ,

KLAVDIJA FIGELJ,

BOGDAN MACAROL, MAKSIMILJANA IPAVEC

---