Nostalgija brez slabe vesti

Sobotni koncert Duran Duran v Križankah je zlasti potrdil napovedi: mnogim so se uresničile sanje iz mladosti. Ob čemer pa ne gre spregledati, da so poslušalci v vseh pogledih dobili več, kot bi pred četrt stoletja, ko je bil že pozdrav Simona Le Bona dovolj za najstniški delirij. Takrat bi, denimo, težko doživeli, da bi Duranovci prizorišče zapustili pri znanem izhodu, kjer so tokrat oboževalcem in oboževalkam razdelili tudi nekaj avtogramov in se z njimi fotografirali.

LJUBLJANA> Koncert, ki ga je uvedla domača zasedba Leloojamais (in dobro izkoristila priložnost, da se predstavi pred polnimi Križankami), je nekaj minut pred pol enajsto napovedala klasična uvertura, godalna izvedba uspešnice z zadnje plošče All you need is now. Kot bi hotela povedati, da so fantje zdaj že možje, gospodje v petdesetih, in ne več “divji fantje”. A na srečo je bila glasbena predstava, ki so jo pevec Simon Le Bon, basist John Taylor, klaviaturist Nick Rhodes in bobnar Roger Taylor ustvarili s podporo še treh spremljevalnih glasbenikov, vse prej kot patetično ali celo groteskno obujanje starih časov.

Uvodna epska Before the rain o moškem, ki se ne more znebiti občutkov krivde, s katero pravzaprav sklepajo novo ploščo, je Križanke napolnila z melanholičnostjo, a je obenem sporočala, da Duranovci vsa ta leta ustvarjajo in nadaljujejo v osemdesetih uspešno začeto pot. Slednjo so si tlakovali tudi s skladbama Planet Earth in A view to a kill, sprejetima s huronskim navdušenjem, ki ju je Le Bon - lani so turnejo prekinili zaradi težav z glasilkami - odlično odpel.

“Resda smo prvič v Sloveniji, a med nami je vseeno dolgoleten, poseben odnos - povezuje nas naša glasba,” je slovensko občinstvo nagovoril dobro razpoloženi pevec in uvedel uspešnico All you need is now, eno najbrezhibneje izvedenih skladb na koncertu. Precej zadihan je nato med občinstvom v prvih vrstah iskal slovenskega kandidata, ki bi odpel uvodni “šalalalala” skladbe The Reflex, a je najprej naletel kar na dva Hrvata, šele nato na slovenske gore list, Andreja, ki je poskrbel za hecno uverturo v plesno uspešnico iz leta 1984. Sledile so še številne nekdanje uspešnice, ki še dandanes priročno zapolnjujejo radijske programe: nežna Come undone, Save a prayer, pri kateri je Le Bon presenetil z igranjem na akustično kitaro, Notorius, drzna White lies - še bolj kaotična in divja od studijske različice, Ordinary world (ki jo je navdahnilo obdobje zalivske vojne, a jo je tokrat Le Bon nekoliko pridigarsko posvetil današnjim časom, v katerih “morate biti močni ter tako pomagati tistim, ki ne zmorejo”, in izzval pristno ploskanje), Hungry like the wolf, pa Wild Boys, ki je v kombinaciji z Relax, hitom iz osemdesetih skupine Frankie goes to Hollywood, za nekaj minut tudi v gospeh srednjih let obudila kanček nekdanje najstniške duranomanije. Skupina, ki je bila po sobotnih pevčevih besedah “oblikovana, da bi zabavala”, kajpada kaže tudi kak znak neizogibnega staranja. To je zlasti očitno prav pri Le Bonu, saj mu nekaj dodatnih kilogramov ravno ne pomaga pri že tako ne najboljši telesni pripravljenosti - v slabih dveh urah koncerta je tudi zadihano prosil za počitek -, medtem ko John Taylor, sicer v bistveno manj poskočni vlogi, še vedno uspešno koketira z očarljivim nasmeškom.

Občinstvo povečini srednjih let, v katerem ni bilo malo staršev, ki so del mladosti želeli deliti s svojimi otroki, se je (netipično za Slovenijo) izkazalo in doživeto zapelo večino skladb. Najbolj so gotovo uživali poslušalci v parterju, kjer so dražje vstopnice (49 evrov) zagotavljale spodoben zvok in precej prostora. Drugod (za 33 evrov) je bilo precej gneče (nekateri menijo, da nedopustno preveč) in menda slabši zvok.

V posebnem spominu pa bo koncert ostal kaki petdeseterici najvztrajnejših poslušalcev, ki so na skupino čakali pri stranskem vhodu in bili nagrajeni s srečanjem z Johnom in Rogerjem Taylorjem ter Simonom Le Bonom.

Le nekaj deset metrov od Križank je prav Johna Taylorja prepoznala tudi skupina ne več najstnic, ki jih je basist le s prstom na ustih in tihim “ššššš” prosil za diskretnost in nato vsem prijazno razdelil podpise. V družbi dveh varnostnikov se je povsem neprepoznaven z rdečo čepico odpravil peš proti Prešernovem trgu. Za njim podobno še Le Bon. Brez vreščanja in histerije. Pred četrt stoletja bi bilo kaj takega nepredstavljivo.

MAJA P. GOMBAČ

---