Noro, norčevsko, norčavo

Na velikem odru SNG Nova Gorica so premierno uprizorili še zadnjo predstavo te sezone, komedijo Norci iz Valencije španskega avtorja Lopeja De Vege. Igro, ki prva v zgodovini španske dramatike obravnava tematiko norosti, je režirala Nenni Delmestre.

NOVA GORICA > Izvrstna komedija, v kateri ni prostora za cenen humor.

Dogajanje je zlasti s kostumsko in s scenografsko izbiro (Lina Vengoechea) pregneteno v nekakšen sodobni barok, v katerem se ljubezenske zgodbe ustvarjajo, prelamljajo in prepogibajo v luči hlinjene ali resnične norosti.

Obrtno gre za izvrstno komedijo, v kateri ni prostora za cenen humor, na oder pa je postavljena s posluhom za komedijo v več dimenzijah: od ritma, koreografije in mizanscene, do končnega spoja igralskih kreacij, v besedilni predlogi podanih izhodišč, scenografije in kostumografije. Poudarki, ki besedilo v izbrani maniri izstrelijo v sodobni čas, so zarisani predvsem v območju scene (modro-roza kombinacija umetnih dreves, preproge, stojala za perilo, knjig in še številnih norih-norčevsko-norčavih pripomočkov), lučnih sprememb in kostumov (živobarvnih, pristno “utrganih”), izvedbeno pa si igralci dovolijo norost in norčavost. Spoj omenjenega pomeni izpolnjen dramatikov cilj, Lope de Vega je namreč zastopal stališče, da se morajo gledalci v gledališču dobro zabavati.

Glavni zdravnik, oskrbnik Pisano (Radoš Bolčina), vsakomur, ki ni družbeno prepoznavna oseba, ob prihodu v prostor umobolnice (na odru ga markira umetna modra preproga), poišče ustrezno diagnozo (norosti, odklona od normalnosti). Tako je vse dotlej, dokler se v umobolnici ne znajde prelepa Erifila (Arna Hadžialjević), slednja namreč tudi njemu zmeša glavo. Zatem se (dinamično, odličen ritem predstave) odvije vrsta komičnih situacij; pomotoma sta se namreč v instituciji znašla dva, ki vanjo v osnovi ne sodita in med njima se začne plesti ljubezenska vez. Poleg (oropane) Erifile je to še Floriano (Matija Rupel), ki se v umobolnici skriva pred oblastmi, saj naj bi zagrešil umor princa Reynera.

Za mladeniča se borita še drugi dve ženski, ki začneta hliniti norost, da bi se lepotec zagledal vanju (Fedra in Laida; Medea Novak in Maja Nemec); Valerio (Blaž Valič) pa, nasprotno, blazni zaradi Erifile. Iz zbora norcev izstopata Tomás (Peter Harl) in Martin (Andrej Zalesjak), ki mestoma delujeta tudi kot Pisanovi slugi in Žiga Udir (tudi v vlogi Reynera).

Dogajanje je oplemeniteno še z nekaj duhovitimi glasbenimi vložki in s končnim spustom ladje “z neba”, na katero se vkrcajo seveda prav vsi “norci” razen doktorja - Pisana.

Igralsko in gibalno je predstava enako pestra za oči, kot v ostalih naštetih elementih. Radoš Bolčina oskrbnika bolnice zastavi energično in temperamentno, Matija Rupel poetičnega Florjana upodobi kot krhkega zapeljivca, Arna Hadžialjević izrazito komičnost doseže v prizoru simulirane poroke, z Medeo Novak - v uprizarjanju trmoglavosti, prav tako izrazito komično mestoma delujejo preostali “norci”.

SNG Nova Gorica je za zaključek sezone izbrala delo, ki se je v kombinaciji z veščim režijskim vodstvom in s sijajno kolektivno igro oblikovalo v iskrivo, dinamično, duhovito, skratka v zabavno in (dobesedno) barvito predstavo, politično in družbeno s preštevilnimi analogijami, a brez pedagoško-agitatorske politične objestnosti. ANJA BAJDA

---