Nizkotnež v visoki družbi

Drevi bodo na odru Gledališča Koper krstno uprizorili noviteto Iztoka Mlakarja, burkaško moraliteto Sljehrnik, zasnovano po srednjeveškem motivu grešnega bogataša, ki ga obišče Smrt. Slavnostna premiera novogoriško-koprske koprodukcije bo jutri v SNG Nova Gorica, v petek pa še v Kopru.

Del ustvarjalne ekipe med srečanjem z novinarji  Foto: Andraž Gombač
Del ustvarjalne ekipe med srečanjem z novinarji  Foto: Andraž Gombač

KOPER, NOVA GORICA>“Duohtar pod mus! in Sljehrnik razen avtorja nimata dosti skupnega,” je na ponedeljkovem srečanju z novinarji v koprskem gledališču prejšnjo gledališko uspešnico in novo predstavo primerjal tekstopisec in glavni igralec Iztok Mlakar. “Pri Duohtarju gre bolj za burko, za nekakšen scenarij, Sljehrnik pa se zgleduje po srednjeveški liturgični moraliteti, kar za sabo potegne vezano besedo in trdno strukturo.”

V Sljehrniku bodo nastopili Iztok Mlakar (Sljehrnik), Marjuta Slamič (žena), Rok Matek (revež, žandar, pravnik), Teja Glažar (mati), Igor Štamulak (prijatelj, politik), Ajda Toman (Rufjana), Ivo Barišič (finančnik, Bog) in Radoš Bolčina (Smrt). Sedem Mlakarjevih songov bodo v živo spremljali David Trebižan (klavir), David Šuligoj (bas) in Roman Kobal (bobni). Scenografijo in kostumografijo podpisuje Samo Lapajne, luč oblikujeta Samo Oblokar in Jaka Varmuž, masko pa Nastja Starič.

RežiserVito Taufer se spominja, kako je Mlakarja kar sedemnajst let nagovarjal, naj se loti ustvarjanja lastne igre: “Ko sem ga prvič slišal na radiu, sem si rekel: to osebnost moramo videti tudi v komediji, kot avtorja, kot celostnega ustvarjalca. Pa mi je Mlakar zmeraj govoril, naj še malo počakam, naj še malo počakam ... Pred nekaj leti se je vendarle zgodilo. To je toliko bolj dobrodošlo, ker je Mlakar mojster vezane besede, skozi katero lahko spregovori njegov značilni humor.”

Ob tem Taufer izpostavlja sorodnost glavnih likov Duohtarja in Sljehrnika: Sganarel iz prvega je spreten brezobzirnež s socialnega dna, ki se mu je zdaj, v drugi igri, uspelo preriniti med politično in finančno elito. “Zelo današnja, naša, tragikomična zgodba,” pravi Taufer.

Mlakar opozarja še na vselej prisotno dediščino commedie dell'arte, njegovi soigralci z drugih koncev Slovenije pa na težave pri učenju mlakarjevske primorščine in kajpada na čast, da sodelujejo s kantavtorjem, ki so ga nekateri poslušali že kot otroci.

Koprodukcijsko delo gledališč pozdravljajo tako direktor novogoriškega gledališča Jožko Čuk in njegova koprska kolegica Katja Pegan kakor igralci in režiser, ki iz lastnih izkušenj potrjuje, da mešanje igralskih ansamblov prinese prepotrebno novo, svežo energijo: “Kadar prideš v zakotna, vase zaprta gledališča, je vse postano in žalobno. Vsi so obsojeni drug na drugega. Strahota! Koprodukcije so zato zelo dobrodošle, le dobro morajo biti organizirane.”

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano