Nič drugega, samo glasba

Miha Grmek Seražin prihaja iz Ajdovščine. Je odločen in samozavesten trinajstletni odličnjak, ki obiskuje kar tri šole. Poleg osnovne, kjer je osmošolec, obiskuje še 5. razred klarineta na Glasbeni šoli Ajdovščina in 5. razred diatonične harmonike na Glasbeni šoli Ilirska Bistrica.

AJDOVŠČINA >Zakaj se iz Ajdovščine vozi na lekcije v Ilirsko Bistrico, pove kar Mihov profesor Zoran Lupinc.

“Ko se je leta 2001 ali 2002 odprla možnost poučevanja ljudskih instrumentov na glasbenih šolah, je to možnost izkoristila edino Glasbena šola Ilirska Bistrica. Tam sem imel že prej nekaj tečajev, otroke je ta instrument zanimal, zato so se verjetno odločili, da odprejo oddelek in me zaposlijo. Leta 2008, ko se je Miha zaljubil v diatonično harmoniko, pač ni imel druge možnosti; vpisal se je na edino šolo, ki je ponujala pouk tega instrumenta.”

Pa vrtamo še naprej, kako to, da si otrok izbere instrument, ki se ga ni mogoče učiti v domačem kraju, le kaj ga žene k temu, da trmasto vztraja? “Bratranec je igral diatonično harmoniko, pa sem hotel poizkusiti tudi sam. Dobro mi je šlo, zato sem se želel učiti prav to. Že po treh mesecih me je učitelj peljal na prvo tekmovanje v manjši kraj blizu Trsta. Spomnim se, da sem imel tremo in mi je bilo težko, pozneje pa sem se kar privadil, nobenih težav nimam več s tem,” pojasni Miha, ki se je doslej udeležil številnih tekmovanj. Večinoma so to tekmovanja, na katerih se harmonikarji pomerijo v takoimenovani narodnozabavni glasbi. Samo v Ljubečni, ki ima v slovenskem prostoru največ ugleda, si je Miha priboril že štiri zlate plakete, tekmoval pa je tudi v Italiji, Avstriji in v Nemčiji.

Vendar pa se zadnje čase vse bolj odmika od narodnozabavnega žanra, tega je že prerasel, zdaj ga veliko bolj zanimata klasična glasba in jazz. Letos je prvič sodeloval na državnem tekmovanju TEMSIG, tokrat je bila namreč prvič razpisana tudi kategorija diatonična harmonika, in se z 97,67 točkami v svoji kategoriji povzpel na 1. mesto.

Kaj ga poleg glasbe še zanima, smo vprašali Miho. “Nič,” je kratko odgovoril, “ta hip prav nič, samo glasba.” Miha se prihodnje leto od učenja diatonične harmonike poslavlja, na srednji stopnji se je namreč ne more učiti. To pa seveda ne pomeni, da je ne bo več vzel v roke, seveda bo še igral nanjo. Ta instrument je sicer mogoče študirati v Avstriji ali Nemčiji, vendar samo kot ljudski instrument, tega pa Miha ne bi želel. Nadaljeval bo s klarinetom, najprej na eni od naših srednjih šol in pozneje še na kaki visoki šoli, doma ali v tujini, tega še ne ve. Zanima pa ga tudi kompozicija, čeprav še ne ve natančno, kako naj bi se tega lotil.

“Trenutno sva v fazi, ko igrava razne transkripcije oziroma priredbe del, ki so nastala za druge instrumente,” pripoveduje profesor Lupinc in pojasni, da diatonična harmonika nima veliko svojega klasičnega repertoarja. “Lepo bi bilo, če bi se našel skladatelj, ki bi pisal prav za ta instrument, seveda pa bi moral ta instrument tudi obvladati. Računam, da bomo našli skladatelja med nadarjenimi učenci. To bi bilo res lepo.”

BRANKA KLJUN

Radio KopeR

---