Nežno je povezoval ljudi

Petkovo druženje ob prvi projekciji filma Arhitekt Mediterana na krasnem kraškem vrtu domačije Čeligojevih v Kazljah je bilo takšno kakor portretiranec Vojteh Ravnikar: nič kričeče, odmaknjeno od blišča, a prijetno in dragoceno. Film produkcijske hiše Staragara podpisujeta Matej Mljač in Boris Bezić, oba kot scenarista, slednji še kot režiser.

KAZLJE>O njem največ povedo neme stavbe: zasnoval je sežansko občinsko stavbo, tamkajšnje pokopališče in Kulturni center Srečka Kosovela, hotel Klub v Lipici, stavbo tako novogoriškega gledališča kakor sosednje Goriške knjižnice Franceta Bevka, uredil tako Giordanov kakor Carpacciev trg v Kopru, četrt stoletja vodil Piranske dneve arhitekture, ustanovil in urejal revijo Piranesi, opus pa le malo pred slovesom od življenja sklenil z Zimskim dvorcem Bloke. To je le nekaj del iz opusa Vojteha Ravnikarja (1943-2010), arhitekta, ki je pomembno soustvaril podobo zlasti Primorske, ji vdihnil modernost in obenem spoštljivo ohranil tradicijo, kar mu je že zgodaj uspelo znotraj skupine Kras: njeno prvo delo sta trgovina in pošta v Vremskem Britofu, domiselno vgrajeni v mogočni stari kraški zid.

Scenarist Matej Mljač iz Lokve na Krasu, tudi sam arhitekt, je Ravnikarja spoznal že med študijem in ga zatem dvakrat intervjuval. “Nisva se torej zbližala skozi arhitekturno delo, ampak skozi nekakšno filozofijo, skozi razglabljanje o arhitekturi,” se spominja Mljač, ki kot temeljno potezo Ravnikarjeve osebnosti poudarja sposobnost povezovanja ljudi. “Bil je karizmatična osebnost. Okrog sebe je znal zbrati prave ljudi, ki so skupaj izpeljali projekt. Film jasno pokaže, da je najpomembnejši del Ravnikarjevega opusa nastal znotraj skupine Kras, skupine, ki je tudi fenomen svojega časa, torej obdobja postmodernizma, iz katerega se je razvil kontekstualizem, ki je narekoval, da mora podoba stavbe zrasti iz konteksta kraja.”

Mladi režiser Boris Bezić iz Selnice ob Dravi, ki je tik pred diplomo na ljubljanski akademiji AGRFT, Ravnikarja ni osebno poznal, in morda ga je prav zato med ustvarjanjem filma veliko bolj kakor arhitektura pritegnila manj znana portretirančeva osebnost: “Njegovo življenje sem skušal osvetliti skozi pogovore z mnogimi ljudmi, ki so ga poznali. Žal mi je, da nekatera pričevanja, prav tako zelo zanimiva, niso prišla v film, saj smo jih med montažo morali izločiti. Tudi meni se zdi največji Ravnikarjev dosežek - seveda ob njegovem arhitekturnem delu - povezovanje ljudi: arhitektov, prijateljev, somišljenikov ... Znal je negovati občutek, da je treba delati skupaj.”

Blagega, nežnega, povečini tihega, z besedami sila varčnega mojstra Ravnikarja, ki je večino dela opravil na samem, mogočne stavbe gradil v razburkani domišljiji, sodelavcem pa zamisli zatem pojasnjeval s pomočjo lego kock, se v 48-minutnem filmu spominjajo žena Majda Širca Ravnikar, tovariša iz skupine Kras Matjaž Garzarolliin Marko Dekleva, arhitekt Janez Koželj, Ravnikarjeva kasnejša sodelavca Maruša Zorec in Robert Potokar, direktor Obalnih galerij Piran Toni Biloslav, kipar Mirsad Begić, pesnik Matjaž Kocbek ...

Gledalec Ravnikarja ne vidi vse do izteka filma, pa še tedaj se mu pokaže le v umetniško zabrisanih posnetkih, ki jih že davno tega zabeležila Majda Širca Ravnikar. Mojster danes najmočneje žari v spominu svojih tovarišev in, kajpada, v potezah svojih stavb.

ANDRAŽ GOMBAČ

---