Nezmožnost ljubezni, samota in čakanje
Kultura
07. 05. 2014, 09.10
, posodobljeno: 31. 10. 2017, 06.34
V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu bodo letošnjo sezono, ki so jo naslovili Sledi srca, sklenili s premiero Modernih nô dram japonskega dramatika in pisatelja Jukia Mišime. Režiserka Mateja Koležnik, ki tokrat v tržaškem gledališču dela prvič, pravi, da je med branjem petih Mišimovih enodejank kot rdečo nit prepoznala občutje nezmožnosti ljubezni, samote in čakanja.
Foto: Luca Quaia
TRST
> Premiera bo jutri, ponovitve pa bodo sledile ob petkih, sobotah in nedeljah do konca meseca.
Tradicionalna nô predstava je sestavljena iz petih iger. Marguerite Yourcenar je leta 1985 objavila francoski prevod petih Mišimovih nô dram. Te izbire se je držala tudi MarijaJaviršek, ki je na osnovi prevoda Yourcenarjve poskrbela za slovensko različico no dram, kot bodo uprizorjene v Slovenskem stalnem gledališču.
Opus Jukia Mišime (1925-1970), enega najznamenitejših pa tudi kontroverznih japonskih avtorjev druge polovice minulega stoletja, zaznamuje mešanica tradicionalnih in modernih estetik. Nô igre, ki so del tradicionalnega japonskega gledališča, je soočil in križal z vplivi evropske in ameriške moderne ter sodobnim gledališčem. Uspelo mu je ohraniti njihov izvirni notranji duh, obenem pa jim je podelil toliko svežega življenja, da so zmogle preseči zasidranost v Japonsko in se naseliti tudi na svetovnih odrih.
Režiserka Mateja Koležnik pravi, da je bilo pet enodejank, ki izhajajo iz japonske gledališke tradicije precej zapleteno postaviti na oder. “Nô dramo sicer poznam, a je zame kuriozum. Moja prva odločitev je bila, da teh enodejank ne bomo uprizarjali 'po japonsko', marveč jih bomo na oder poskušali postaviti taki, kot smo: podivjani zahod-njaki.” A dramsko besedilo ima svojo moč in je ustvarjalce iz stampeda, kot smo ga na zahodu vajeni, zapeljalo v drugačen ritem. Čas so “začeli ustavljati”, poglobili so se v telo, kar je bilo izhodišče pri oblikovanju dramskih likov, zgodbo pa sestavili tako, da so za okvir vzeli enodejanko Hanjo, ostale štiri (Sotoba Komači, Joroboši, Aoi in Svileni bobenček) pa vanjo vdirajo prek radijskega sprejemnika oziroma kot sanje. Kot vezivo med petimi enodejankami je režiserka prepoznala samoto, nezmožnost ljubezni in čakanje.
Breda Pahor, ki Upravni svet SSG vodi od letošnjega februarja, pravi, da si želijo v gledališče privabiti tudi ljubitelje drugih zvrsti umetnosti. Tako bodo jutri ob 20. v gledališkem preddverju odprli inštalacijo Znamenja z meje koprskega ustvarjalca Andreja Koruze, v ponedeljek pa bo v SSG nastopila zasedba Bossa de novo, v kateri ob Mitji Vrhovniku Smrekarju (tolkala, melodika), Aljoši Kosorju (klasična kitara), Marku Gregoriču (akustična bas kitara) Sergeju Ranđeloviću (tolkala, glas) in pevcu Primožu Vitezu v zadnjem času prepeva tudi Mateja Koležnik.
Ob nenavadnem tekstu pa zadnjo premiero v letošnji sezoni zaznamuje še ena precej neobičajna izkušnja. V slovenskem gledališkem prostoru, ki je, kot pravi Mateja Koležnik, “velik kot en štamprle”, se redko zgodi, da režiser dela z igralci, ki jih ne pozna. “Prav to je bil zame največji izziv,” priznava režiserka in dodaja, da ne pomni, kdaj je nazadnje soustvarjala predstavo, ki je v tako veliki meri skupinsko delo. V tržaško gledališče je z njo prišla njena avtorska ekipa: ob skladatelju Mitji Vrhovniku Smrekarju še koreograf in kostumograf Matija Ferlin, scenograf Mauro Ferlin ter dramaturg Goran Ferčec.
V predstavi nastopa “igralsko jedro SSG” Lara Komar, Nikla Petruška Panizon, Primož Forte, Romeo Grebenšek in Luka Cimprič, ki so, kot pravijo, tokrat okusili povsem drugačen pristop. “Mateja je režiserka, ki sliši igralca. Zna te voditi znotraj tistega, kar si želiš, te usmerja. Za roko te vodi po tvoji poti,” je na včerajšnjem srečanju z novinarji dejal Grebenšek. Cimprič, ki - tako kot oba njegova moška kolega -, nastopi v več vlogah, pa dodaja, da so bile tranformacije znotraj likov za igralce precejšen zalogaj. “Oblikovanja vloge smo se lotili prek telesa, zanimalo nas je, kako se gibljejo, kje imajo središče ...”
Lara Komar, ki nastopi v vlogi gejše Hanako, pravi, da so iskali esenco. “Običajno igralci sestavljamo lik prek spraševanja kaj so njegovi strahovi, želje ... Da prideš do bistva pri taki igri, kot jo zdaj postavljamo na oder, pa je potrebna povsem drugačna pot. Najprej moraš spoznati svet, ki obdaja tvoj lik, potem njega samega, odnose, ki jih ima z drugimi in ko lik zgradiš, ga začneš čistiti, metati stran vso odvečnost, vse dokler ne preideš do esence.”
In kaj nam lahko Mišimo, ki je v nekem obdobju svojega življenja častil Zahod, potem pa se od njega oddaljil, pove danes? Režiserka odgovarja, da v naših življenjih manjka precej tistega, o čemer piše Mišima: sozvočja, skromnosti spoštovanja do sočloveka in planeta, na katerem živimo. “Mislim, da je ta podivjani, patološki narcizem, ki nas danes vodi, v opreki s tem, kar slišimo v teh zgodbah. Spregovorijo nam namreč tudi o tem, da ima vsak od nas le eno življenje in da resnično ni pomembno, s koliko milijoni pokradenega denarja greš v grob.”
MAKSIMILJANA IPAVEC